13. brat,
11. maj 2019
― V veliki užitek mi je, da lahko zadnje čase pišem predvsem o novih glasbenih podvigih prijateljev, znancev in preostalih starih glasbenih soborcev. Goragorja prihajajo z drugega brega Soče, iz Goriških Brd. Nastali so iz polovice skupine Haron, ki je pred leti obetala s temačnim rokersko obarvanim metalom. Kitarist Sergej in bobnar Tomaž sta v svoje vrste zvabila še Andraža (kitarist pri Hellcrawler in občasnih black metal projektih), ki je poprijel za štiristrunsko kitaro. Že pred dvemi leti so izdali prvi demo Ulkus, a takrat še kot studijski projekt. Od tedaj so postali tudi koncertno dejavni, hkrati pa pripravili novi material. Rezultat je zrela, instrumentalna kitarska godba, kateri bi marsikdo dodal predpono post. A odsotnost vokalov še ne pomeni, da gre za post rock ali post metal. Veliko pomembneje je, da skuša bend strukturirati komade, tako da lahko znotraj iste glasbene zgodbe izvedeš raznovrstne ritmične prehode. Kitara je kljub vsemu najbolj v ospredju, tako da ji tudi poslušalec posveča največ pozornosti. Nasploh Goragorja zahtevajo, da se jim intimno posvetimo, saj je forma njihove glasbe daleč od pop vzorca "kitica refren kitica refren solacija refren". Potrebno je biti pozoren, da česa ne spustimo med kuhanjem mineštre. Če že poslušamo, poslušamo, da slišimo. Seveda ne morem reči, da Akarma prinaša glasbeno revolucijo, večino zadev smo v preteklosti že slišali pri podobnih zasedbah. A v poplavi vsega mogočega je pri skupinah, ki se že v štartu odrečejo stika s širšimi množicmi, najpomembnejše, da sami glasbeniki uživajo v svoji glasbi. To pa tudi vsaka resna glasbena publika takoj začuti. Za ljubitelje domačega kitarskega zvoka.
