Konteksti (Tomaž Bešter), 31. marec 2016 ― Kako hudo se lahko življenje pravzaprav zaplete? Kje so vse tiste neizrečenosti, ki kraljujejo na tronu sedanjosti, v resnici pa molče v polsnu bolščijo v preteklo in čakajo na svojo priložnost? In kaj sploh je pomembno, ko spregovorimo o življenju tega tukaj in zdaj? Stvari so lahko sila preproste in marsikaj bi lahko razrešili brez hude krvi, brez nesporazumov, brez žalosti in brez solz. A poglejmo pristnosti v brk, temu nikdar ni tako. Vedno bodo nesporazumi, vedno nekdo nekje ostaja žalosten na račun sreče nekoga drugega. Vedno se nekdo joče, da lahko nekdo drug smeje razpira nevednost vsakdana. In stvari nikdar niso preproste. Vsaj takrat, ko so vpleteni ljudje, ta krhka bitja, ki so nadvse zmuzljiva glede tega, kako bodo drugim pokazali svoje obraze, a vedno znova propadejo v tem, da izberejo tistega, ki ne bo bolel nikogar. In pogosto najbolj boli tistega, ki ga nosi. Vse te neizrekljivosti in napetosti, ki lahko vladajo našim življenjem, je izvrstno na papir prenesla Tina Batista Napotnik v svojem prvencu Tunel. Zadnje obdobje se rad posvečam knjigam, od katerih ne pričakujem ničesar. In priznati moram, da v branju uživam kot le malokdaj. Tunel je izjemno dobro branje, ki bralcu nalaga premišljevanje o globini odnosov, ki se stkejo v toku življenja med ljudmi, ki takole sub specie aeternitatis ne deluje nič kaj dolgo, a je očitno dovolj, da se stvari zapletejo in nekje pričnejo asimptotično prihajati druga k drugi. Tunel je pravzaprav tragedija, ki jo kot takšno dojamemo najprej mi, ki beremo, šele nato vsi tisti, ki v zgodbi nastopajo. In v tem roman posnema življenje: zdi se mi, da se na tragedijah, ki se pripetijo drugim, učimo, kako bomo sprejeli svojo, ali jo celo preprečili. Kako zelo smo pri tem uspešni, pa je že zgodba zase.  vir slike: emka.si A Tunel ni le tragedija, mnogo prej je tudi marsikaj drugega. V osnovi je to zgodba štirih. Kriste, Mile, Uroša in Leona. Pesmi štirih v duru in molu. Pa tudi zgodba o Marcelu, Patriku, Martinu, Yu

Radio Študent, 30. marec 2016 ― Govorimo o romanu Juana Gabriela Vásqueza. Padajoče stvari, o katerih pripoveduje naslov romana: Povodni konj pod streli. V Kolumbiji. V Kolumbiji povodni konji ne živijo. Dotični je pobegnil iz Escobarjevega zapuščenega živalskega vrta. Escobar je bil zdaj že mitični kralj mamilarskega in očitno tudi živalskega carstva. Letalo. V bistvu ni padlo, ampak se je zaletelo v kucelj. Možakar v srednjih letih in njegov mladi kompanjon iz biljardnice, pod podobnimi streli kot povodni konj. Prvi je podlegel, drugi preživel in pripoveduje to zgodbo. Samozavest, zaupanje v svet, zdrava pamet in partnerstvo obstreljenega mladega moškega, ki pripoveduje zgodbo. Ni mu fajn. Zvok, o katerem govori naslov romana: posnetek pogovora med kapitanom in prvim oficirjem nekaj minut, preden sta z avionom zaplezala v hrib. Dajmo si vse pravkar našteto predstavljati kot elemente kolumbijske telenovele, čeprav seveda nihče nobene nikoli ni gledal. Rodovitne doline, v katerih se zaradi sopare težko diha, milijonsko velemesto, v katerem se zaradi nadmorske višine tudi težko diha, mamilarski karteli, ki s svojimi nepredvidljivimi, gverili podobnimi obračunavanji civilni javnosti jemljejo še tisti dih, ki ga pustijo Kordiljere in tropi. Slikovito, pustolovsko, nabito z dramo in bralska sapa zadržana, še preden fokusiramo glavne zvezde teleromana. Ko vstopi zvezda, se začne romantika. Nihilistična, samopomilovalna, eksistencialno kritična in malo razvlečena. Naša zvezda je pripovedovalec, ki je dobil kroglo v trebuh, ko je po naključju hodil po ulici s svojim znancem iz biljardnice. Zamrznimo sliko: pripovedovalec je profesor na faksu, mladi pravnik. V dokaj frišni zvezi s fino punco in še noseča je. Znanec iz biljardnice je odsotno pretresen mož begotnega pogleda, ki se je po mnogo, mnogoletnem zaporništvu nadejal skorajšnjega snidenja s svojo ženo. Prileteti bi morala v Bogoto iz Združenih držav. S tistim letalom, ki se je razletelo v hrib. Očitno je n

Airbeletrina, 30. marec 2016 ― Dr. Sašo Dolenc, fizik, filozof, urednik, pisatelj, prevajalec, novinar, renesančni človek. Soustanovitelj spletnega časopisa za tolmačenje znanosti (http://www.kvarkadabra.net/), avtor številnih nagrajenih poljudnoznanstvenih člankov (nagrada Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju znanosti, priznanje Futurum za inovacijsko novinarstvo) ter več knjig, med drugim dveh v angleščini (The Genius Who Never Existed in The Man Who Counted Infinity). Trenutno ga še lahko ujamete v kateri od slovenskih knjižnic, kjer skupaj z Boštjanom Gorencem - Pižamo predstavlja nedavno izdano zbirko kratkih zgodb iz sveta znanosti, Od genov do zvezd.