Airbeletrina, 6. junij ― Pesniški prvenec leta 2003 rojene Mile Kodrič Cizerl J + J, izdan pri mariborskih Dveh lunah – Zavodu za poetizacijo sveta, bi sprva lahko razumeli kot provokativno pesniško zbirko. Na to nas navaja sam naslov pesniškega dela, ampak že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje. Pesmi v določenih primerih namreč zazvenijo tudi kot molitveni obrazci, so kot drobni vpogledi v svet premišljevanja o svetem in njegovem čaščenju najvišjega ali najvišje. To so lahko Jezus, ljubezen in ljubljena. Že začetek zbirke napove popolno govorico intime, ki je tako ljubezenska kot tudi verska, hkrati pa gre za razsežno razmišljanje. Vendar če jo primerjam s prav tako pomembno pesniško zbirko Erike Primc Skozi šivankino uho (KUD KDO, 2023), saj obe vnašata sodobno krščansko motiviko, je poezija Mile Kodrič Cizerl razprta in svetovljanska v večji intimi in vprašanjih o izpovedi ljubezni. Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen. O tem pesnica mlajše generacije govori skozi oči subjektke (opazovanje v delu je zelo pomemben proces), ki ne želi ničesar spremeniti, a spreminja veliko. Pesniška zbirka J + J odpira pomembno temo, ki jo sodobno krščanstvo prevečkrat zataji ali je ne želi sprejeti – istospolno ljubezen. Pesmi govorijo skozi motiviko ljubezni, kot da je ta prisotna že od nekdaj in se o njej ni treba prav nič prevpraševati. Je tukaj – zakaj bi se morala prepričevati o pravem in pravičnem? Ljubiti pomeni nekaj lepega … in ni pomembno, koga ljubiš. Drzno, a vseeno umerjeno ubesedovanje je sodobna kontemplacija, ki je uspela. Pesniška zbirka je polna tudi bogatih navezav na likovno umetnost, ki s širino nakazuje na možnosti mnogotere ljubezni. Ena izmed teh je pietà v novih oblikah. Prav tisto, kar bi morala religija biti – zatočišče za krhkost, obrobnost in spregledanost – postan

Knjižnica Slovenska Bistrica, 6. junij ― Danes smo v Pionirski knjižnici Knjižnice Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica gostili otroke iz vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica, ki letos septembra odhajajo  v šolo. V vrtcu  so pridno poslušali pravljice in si jih med sabo pripovedovali. Z vztrajnostjo in vedoželjnostjo jim je uspelo opraviti PREDŠOLSKO BRALNO ZNAČKO, za kar so lahko ponosni in hvaležni na svoje starše in vzgojitelje. Ob zaključku projekta so otroci prejeli priznanja in knjigo DVAJSET JABOLK  naše knjižničarke Mojce Plaznik Plavec, v naši knjižnici pa so prisluhnili pravljici PRVIČ V ŠOLO. Vse dobro in veliko prijetnih dogodivščin jim želimo. Darja Kolar  

Airbeletrina, 5. junij ― Ameriška pisateljica Karen Louise Erdrich (1954, Little Falls, Minnesota), med drugim tudi avtorica romana Stavek, ki smo ga pri založbi Morfemplus nedavno dobili v prevodu Barbare Skubic, je ena najbolj plodovitih, uspešnih in nagrajenih sodobnih avtoric indijanskega porekla. Po očetovi strani potomka nemških priseljencev in po materini pripadnica rodu indijanskega plemena Chippewa (znanega tudi kot Ojibways – gre za različni verziji algonkinškega jezika, ki sugerirata značilno naguban šiv chippevskega mokasina) je bila ena prvih žensk, ki se je (leta 1972) vpisala na oddelek za staroselske študije Darmouth Collega v Severni Dakoti. Z vodjo oddelka Michaelom Dorrisom je od poroke leta 1981 do ločitve petnajst let pozneje z izdajanjem skupnih knjig in skupnimi javnimi nastopi veljala za neločljivi literarni tandem oziroma »razvpiti par multikulturne literature«. Danes pisateljica živi s štirimi hčerami v Minnesoti, kjer ob pisateljevanju vodi majhno neodvisno knjigarno Birchbark Books, specializirano za prodajo knjig, umetnosti in obrti severnoameriških Indijancev. Knjigarna je tudi osrednji dogajalni prostor romana Stavek, pomenljivo posvečen »vsem, ki so kdaj delali v Birchbark Books, našim strankam in našim duhovom«. Ameriška pisateljica Karen Louise Erdrich (1954) je ena najbolj plodovitih, uspešnih in nagrajenih sodobnih avtoric indijanskega porekla. (Fotografija: Alessio Jacona, Wikimedia Commons) Od leta 1979, ko je objavila prvo kratko zgodbo The World’s Greatest Fisherman – istega leta je na Univerzi Johna Hopkinsa magistrirala iz kreativnega pisanja, leta 2009 pa v Dartmouthu prejela častni doktorat – je izšlo več njenih romanov, kratkih zgodb, poezije, otroške in stvarne literature, od katerih jih je nekaj dosegljivih tudi v slovenščini. Poleg romanov Zdravilo za ljubezen (Love Medicine, 1984, slovenski prevod 1987), za katerega je leta 1984 prejela državno nagrado združenja kritikov, Igralnica (The Bingo Palace, 1994, prevod 1999) in