Konteksti (Tomaž Bešter), 29. avgust 2019 ― vir slike: bukla.si Na makedonsko prozo nimam veliko spominov. Pred natanko šestimi leti sem tule popisoval izjemno bralno izkušnjo knjige Venka Andonovskega, Popek sveta. Kompleksno branje, v katerem je bralčeva vloga izjemno pomembna; branje o popku sveta kot davno zapisani skrivnosti, skrbno varovani, zapisani v pisavi, ki je ne more razvozlati povsem vsakdo. Ostane v spominu, velikokrat jo tudi priporočim. No, najbrž bo nekaj podobnega tudi z naslednjo. Luan Starova si kot »sinteza balkanskih kultur« z Andonovskim ne deli le geografskega sorodstva, na hrbtni strani knjige lahko preberemo, da gre za makedonskega pisatelja albanskih korenin, temveč tudi odlično zbirko Moderni klasiki. Prvi je bil objavljen pod zaporedno številko 72, drugi pod 108. Zbirka, ki ne neha presenečati in bogato nagrajuje vsakega, ki se prepusti izborom urednikov Cankarjeve založbe, da spoznava odlične avtorje, za katere bralec mojega amaterskega kova najbrž ne bi tako zlahka naletel. Za prevod je poskrbel Aleš Mustar. Zgodovinsko, biografsko in spominsko, dokumentarno spisana zgodba o otroštvu v sila zapletenem času; o zelo prijetnem, berljivem in navdušujočem, vendarle zelo analitično prikazani družbi; o odnosu državnega aparata do ljudstva, vplivu politik na vsakdanje življenje, osnovne življenjske potrebe in predvsem o pogledu na odraščanje, kjer se v otroških očeh išče vzornike, očete, figure, ki nekaj pomenijo, zglede. Knjiga o dveh takšnih zgledih in dveh očetih. Roman, ki v slikanje obdobja, ki je po drugi svetovni vojni z mnogimi napetostmi gradilo novo družbo, mestoma bizarno in satirično pripoved pelje tudi v mitske razsežnosti. Odlično kratko branje o odraščanju v času koz. In v teh kozah je marsikaj brezčasnega. »Koze, na trgu je na tisoče ljudi in koz!« Čas koz se začne s pogledom na trdnjavo Kale. Spoštljivo portretiranje neuničljive trdne točke življenja, ki omogoča jasen pogled in kot sidrišče zgodovine kljubuje spremembam. Ta pogled predstavi prvoosebn