TOLLUND MEN - Autoerotik (Bleak Environment, 2016)

TOLLUND MEN - Autoerotik (Bleak Environment, 2016)

Radio Študent, 20. oktober 2016 ― Bleak Environment, 2016   Tokrat v Tolpi Bumov obravnavamo Tollund Men, okulten projekt posameznika, ki prihaja iz ZDA. Autoerotik je album, ki je v omejeni kasetni nakladi izšel za Bleak Environment, naklada pa je bila nesramno omejena na pičlih 200 kaset in je bila v parih dnevih razprodana. Sodeč po trendu založbe in avtorjev, ponatisa v bližnji prihodnosti ne bo. Za Tollund Men, ki v živo sicer nastopa kot dvojec, stoji Neal Samples, ki material v celoti sam aranžira, posname ter producira. Prvo demo kaseto je izdal leta 2011, nato pa nadaljeval z rednimi kasetnimi EP-ji. Edina izjema je EP Door, ki je bil izdan kot sedem inčna plošča. Po seriji EP kaset in kompilaciji se tokrat torej prvič soočamo s Tollund Men v formatu celovečernega albuma. Zanj je, kot za večino njegovih izdaj, poskrbela prav založba Bleak Environment, ki ima v svojem katalogu precej obskurnega black metala, kot sta na primer pravljični black metalec Nuit Noire in trio Stillborn Fawn. Tollund Men na albumu Autoerotik nadaljuje s stilom, ki ga je razvil že skozi predhodne izdaje. Spogleduje se predvsem z darkwaveom in post punkom najtemnejše forme. Na Autoerotik pa je uporabil naslednje inštrumente: bas kitaro, sinth Yamaha CS1-X, sinth/ritem mašino Korg EMX-1, sampler E-mu Proteus3 World in ogromno efektov. Skladbe na plati so vse narejene po podobnem kopitu. V večini primerov osnovo za posamičen komad na plošči predstavlja en sam ritem. Vokal je manipuliran z efekti, zato lažje kot o petju govorimo o nekakšnem recitiranju. Synth linije se ponavljajo ter ustvarjajo tipično začarano atmosfero. Na trenutke so celo izven ritma in takrat so hrupne ter moteče. S takšnimi potezami Tollund Men  vzbuja nelagodje. Bas linije se na plošči pojavijo le tu in tam, a takrat odigrajo ključno vlogo, najbolj namreč izstopijo iz celote zvočne slike. Tiste skladbe, v katerih zaslišimo bas kitaro, se hkrati še najbolj približajo post punku. Nekateri komadi so bolj udarni, drugi spet bolj umi
TOLLUND MEN: Autoerotik

TOLLUND MEN: Autoerotik

Radio Študent, 20. oktober 2016 ― Bleak Environment, 2016   Tokrat v Tolpi Bumov obravnavamo Tollund Men, okulten projekt posameznika, ki prihaja iz ZDA. Autoerotik je album, ki je v omejeni kasetni nakladi izšel za Bleak Environment, naklada pa je bila nesramno omejena na pičlih 200 kaset in je bila v parih dnevih razprodana. Sodeč po trendu založbe in avtorjev, ponatisa v bližnji prihodnosti ne bo. Za Tollund Men, ki v živo sicer nastopa kot dvojec, stoji Neal Samples, ki material v celoti sam aranžira, posname ter producira. Prvo demo kaseto je izdal leta 2011, nato pa nadaljeval z rednimi kasetnimi EP-ji. Edina izjema je EP Door, ki je bil izdan kot sedem inčna plošča. Po seriji EP kaset in kompilaciji se tokrat torej prvič soočamo s Tollund Men v formatu celovečernega albuma. Zanj je, kot za večino njegovih izdaj, poskrbela prav založba Bleak Environment, ki ima v svojem katalogu precej obskurnega black metala, kot sta na primer pravljični black metalec Nuit Noire in trio Stillborn Fawn. Tollund Men na albumu Autoerotik nadaljuje s stilom, ki ga je razvil že skozi predhodne izdaje. Spogleduje se predvsem z darkwaveom in post punkom najtemnejše forme. Na Autoerotik pa je uporabil naslednje inštrumente: bas kitaro, sinth Yamaha CS1-X, sinth/ritem mašino Korg EMX-1, sampler E-mu Proteus3 World in ogromno efektov. Skladbe na plati so vse narejene po podobnem kopitu. V večini primerov osnovo za posamičen komad na plošči predstavlja en sam ritem. Vokal je manipuliran z efekti, zato lažje kot o petju govorimo o nekakšnem recitiranju. Synth linije se ponavljajo ter ustvarjajo tipično začarano atmosfero. Na trenutke so celo izven ritma in takrat so hrupne ter moteče. S takšnimi potezami Tollund Men  vzbuja nelagodje. Bas linije se na plošči pojavijo le tu in tam, a takrat odigrajo ključno vlogo, najbolj namreč izstopijo iz celote zvočne slike. Tiste skladbe, v katerih zaslišimo bas kitaro, se hkrati še najbolj približajo post punku. Nekateri komadi so bolj udarni, drugi spet bolj umi
Em preseneča, nor raperski petek v prestolnici

Em preseneča, nor raperski petek v prestolnici

Radio Študent, 20. oktober 2016 ― Cucek pazi z repom miga:  V začetku 90-ih, je po preboju iz podtalja in komercialnem uspehu Geto Boysev, večina texaških zamorcev želela povedati svojo zgodbo o revolveraških eskapadah in zvodništvu ter vzeti svoj kos sira. Too Much Trouble, na ulici znani tudi kot Baby Geto Boys so bili projekt "boga i batine" Rap-a-lota, sicer pa zajebanega lika J. Princa, ki si je z njimi obetal nov uspeh svojega mini imperija. Podobnost s "fanti z geta" je šla tako daleč, da so tudi Too Much Trouble v svoji zasedbi imeli pritlikavega rapperja, le da je bil ta belec z imenom Bar None. Grupa niti približno ni doživela uspeha slavnejših predhodnikov, vendar njihova diskografija sodi v obvezno poslušanje vsakega pravovernega Rap-a-lot-ali gangsta rap fana. Za danes pa ena "družinska" stvar z drugega albuma "Player's Choice", ki je v primerjavi z res nasilnim prvencem, bolj spoliran in zvodniško uglajen produkt. Zraven pa prilagamo podatek, da se na dotičnem albumu, na komadu "Pimpin Aint't Dead" nahaja prvi uradni posnetek pohaške ikone Devina the Duda. "Pazte se lastne familije" sporočajo liki s katerimi je nemalo težav.  Wazzappenin:  ... The Roots napovedujejo 17. album "End Game"...  ... Joey Bada$$ kani še letos izdati svoj novi album... ... 2Pac nominiran za prihod v Rock n rollovo hišo slavnih..  ... Azealia Banks vendarle ne bo podpisala pogodbe z RZO... ... Lance Skiiiwalker od nikoder izdal svoj prvenec pri založbi TDE imenovan Introverted Intuition... ... Yasiin Bey se dokončno poslavlja in odhaja v penzijo. Vsaj tako trdi Mos Def/Yasiin Bey sam, na Otoku smo ga tako lahko ta teden ugledali na njegovem poslednjem koncertu... ... Murs postavil svetovni rekord v rapanju v več kot 24. urnem "freestyle" nastopu.. ... Rappin' 4 Tay, legendarni zahodnoobalni klepetač, je bil aretiran zaradi vloma Obvezno čekiranje tedna:  Rick Rubin sreča Kendricka Lamarja v skoraj 50 minut dolgem intervjuju na YouTubu - https://www.youtube.com/watch?v=4lPD5PtqMiE Playlist
Venom Inc. v Ljubljani

Venom Inc. v Ljubljani

Radio Študent, 20. oktober 2016 ― Orto bar, 20. 10. 2016   Včeraj je ljubljanski Orto Bar obiskala zasedba iz Anglije, ki je slabih 40 let nazaj prevzela glasbeno formulo Motörhead ter ji dodala svojo verzijo seksa, drog in rock 'n' rolla, ki jo je dodatno začinila s šokantno odrsko pojavnostjo in besedili, ki so promovirala tako poceni in vulgarno bogokletje kot satanizem, predvsem tisti, ki temelji na kultnih Hammer horror filmih. Šlo je seveda za Venom, oziroma Venom Inc.. Zakaj Venom Inc.? Kot je znano, je originalno zasedbo Venom tvorila trojica Cronos na basu in slabem glasu, Mantas na kitari ter Abadon na bobnih. Svet so napadli z izredno surovo in brezkompromisno obliko zgodnjega speed metala, na odru so bili znani po svoji šok vzbujajoči pojavnosti, ki so jo seveda potencirala besedila o peklu, hudiču, žrtvovanju, popivanju, drogiranju in fukanju. Govorimo o koncu 70. let in tudi mogočni Black Sabbath so se takrat izogibali odkritim referencam na omenjeno. Medtem so Venom ves čas promovirali pentagrame, narobe obrnjene križe, na koncertih presegali dovoljeno glasnost, se bolj drli kot peli, zažigali inštrumente, jih razbijali in v vseh intervjujih med uporniki vzbujali spoštovanje, med sovražniki – predvsem moralisti in konservativci – pa stud in prezir. Kar je vplivalo na razvoj ekstremnega metala, kot ga poznamo – Venom so kot vzornike promovirali vsi: thrash metalci a la Metallica, speed metalci a la Slayer, panksi a la The Exploited, death metalci a la Possessed, konec koncev pa so Venom s ploščo Black Metal omenjenemu žanru, ki ga je takrat lastnoročno ustvarila švedska zasedba Bathory, dali ime, torej black metal. Ekstremnega metala, kot ga poznamo danes, brez Venom ne bi bilo. A trio se je po dveh desetletjih skregal. Danes je Cronos lastnik imena Venom in nastopa ter snema albume s čisto novo ekipo, zato sta Abadon in Mantas skupaj s članom, ki je v začetku devetdesetih Cronosa že nadomeščal v živo in v studiu, torej z Demolition Manom osnovala Venom Inc., katerega
Jos van Immerseel: recital v cerkvi Povišanja sv. Križa v Doubrávniku na Češkem

Jos van Immerseel: recital v cerkvi Povišanja sv. Križa v Doubrávniku na Češkem

ARS Obiski kraljice, 20. oktober 2016 ― V oddaji Obiski kraljice bomo predvajali posnetke recitala v okviru lanskega festivala »Concentus Moraviae« v moravskem mestu Doubrávnik na češkem, ki jih je preko EBU zveze ponudil v predvajanje češki nacionalni radio. Na koncertu, 2.junija lani, je na zgodovinskem, izjemno dragocenem primerku poznobaročne češke orglarske tradicije iz leta 1760, delo orglarja Jana Výmola iz Brna, […]
Novotarnica

Novotarnica

Radio Študent, 20. oktober 2016 ― Seznam komadov iz oddaje: Muzikačaka: Šla bom na goro Muzikačaka: Dolgčas Council Estate Electronics: Type LK-60YA Banabila & Machinefabriek: Stokjes Austra: Utopia GAIKA: In Between 2 Katie Gately: Sift  79Ancestors/A.M. Architect: After Life Supersilent: 13.6  São Paulo Underground: Olhaluai    Naknadne najdbe: Jamie Lidell: How Did I Live Before Your Love Bohren & Der Club Of Gore: Der Angler King Dude: I Wanna Die at 69    
... stopnja potencialnosti...

... stopnja potencialnosti...

Radio Študent, 20. oktober 2016 ― Tokrat bomo prisluhnili skrajno prosojnemu prepletu zvena in šuma v glasbi čilskega skladatelja in poustvarjalca SANTIAGA ASTABURUAGE  s plošče Grado De Potencia # 1 in sledili izvedbi eksperimentalne kompozicije korejske pesnice in umetnice LO WIE Cloud Scissors/4 Performers v izvedbi kvarteta ROLANDO HERNADEZ, SANTIAGO ASTABURUAGA, CRISTIAN ALVEAR, GUDINNI CORTINA ... SANTIAGO ASTABURAGA: Grado De Potencia # 1 (Caduc, 2016) Satiago Astaburaga- kompozicija;; Ramón Del Buey- basovski klarinet; Maribel Suárez- fagot; Aimée Theriot- violončelo; Jorge David Garcia- klarinet; Juan J. Garcia- kontrabas; Alfredo Bojórquez- boben, zvonci, avdio generator; Dario Bernal Villegas- boben, činela, zvončki; Enrique Maraver- elektronika; Axel Muñoz- elektronika; Eva Coronado- kitara; radio, predmeti; Jacob Wick- trobenta; Gudinni Cortina- gramofon brez ročke,predmeti; Alexander Bruck- viola; Rolando Hernández- glas;; Caduc LO WIE: Cloud Scissors/4 performers (Impulsive Habitat, 2016) Lo Wie- kompozicija;; Santiago Astaburuaga, Rolando Hernandez, Gudinni Cortina, Cristian Alvear- izvedba;; Impulsive Habitat
DANNY BROWN: ATROCITY EXHIBITION

DANNY BROWN: ATROCITY EXHIBITION

Radio Študent, 20. oktober 2016 ― Warp Records, 2016   Konec septembra je svojo četrto studijsko ploščo izdal Danny Brown, detroitski rimoklepač, ki brez dvoma spada med najbolj idiosinkratične zastopnike svojega žanra. Brown je kot človek in umetnik izrazito večdimenzionalen. Iz pisane preteklosti, vredne svojega žalostno propadlega domačega mesta, se je razvil v unikatnega posameznika, ki v svoji pojavi združuje lastnosti z diametralno nasprotnih polov širokega spektra kulture, v kateri živi. V embalažo lika s čudno frizuro in še bolj čudnim glasom, ki nikoli ne skriva svoje ljubezni do najrazličnejših opojnih substanc in ostalih hedonističnih aspektov življenja vsakega spodobnega rimarskega obrtnika, je zavit pravi glasbeni poznavalec in nadvse razgledan tip z jasno umetniško vizijo. Ta Dannyjeva vizija se manifestira v obliki dinamičnih plošč, polnih zanimivih besedilnih in zvočnih prijemov, ki poskrbijo za precej razgibano poslušalsko izkušnjo. V bistvu gre pri Brownu pogosto za precej težko poslušljive izdelke, ki se jih je treba postopoma naučiti imeti rad. Onkraj mikrohita Grown Up in prgišča drugih bolj dostopnih pesmi je Brownov katalog sestavljen iz komadov, ki so analogni dobrim besednim igram. Tako kot slednjim ponavadi samo odobravajoče pokimamo, ne da bi se jim od srca nasmejali, tudi skladbe detroitskega ekscentrika iz nas redko takoj izvabijo gib glave ali noge, kaj šele takojšnjo željo po večkratnem poslušanju, ki sta jo v zadnjih dneh, naprimer, pričarala L’Orange in Mr. Li. Tudi Atrocity Exhibition, Brownova najnovejša plošča, ni ravno lahkoten izdelek. Gre namreč za plato, ki je do samega roba napolnjena z gostim, nasičenim Brownovim laježem in eksperimentalnimi, švigajočimi beati. Pomensko plat Brownovega rimanja nemalokrat popolnoma pogoltne sinkopirano valovanje njegovega flowa, tako da na papirju popolnoma koherentna besedila poslušalca pogosto dosežejo kot skoraj onomatopoetični kolaži. Instrumentalne podlage, za katere je večinoma poskrbel Paul White, so
še novic