Konteksti (Tomaž Bešter), 6. november 2018 ― vir slike: beletrina.si Čas lahko merimo s povsem svojimi vatli. Od nekod se prikrade prej in se hipoma spremeni v kasneje, za seboj pusti spomin in na novo nastavi možnosti. A vsega tega si ne moremo tako zlahka predstavljati. Zato imamo stvari, podobe, oblike. Zato imamo besede in obraze. Ti so sestavljanke spomina in oprimki trenutka, v katerem prebivamo. Besed je lahko malo, a tisto, kar opisujejo, za nekoga pomenijo vse, da stvari postavi na svoje mesto. Obrazi in besede. Skozi slikanje spominov, ki bi jih lahko bilo za celo življenje. Veselja, nesporazumov, sreče in bolečine. Toliko tega na nekaj straneh. Za skoraj celo življenje. Prvenec Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset, mi je v roke takorekoč porinila urednica Špela, ki mi ga je priporočila, takole v mimobežnem srečanju. In prav je bilo tako. Najbrž je povsem neumno slediti zgolj nekemu začrtanemu seznamu, ki zaradi količine zamujenega, neodprtega in neprebranega tako ali tako nima globljega smisla. Zato sem vesel, saj je za menoj čudovito branje. Vrhunsko delo, zapišem in podpišem takoj. Splet dokumentarnega zapisa, ki ponekod z roba vsebine kaplja v humorno črtanje podobe časa, nekega zeitgeista, ki bo marsikomu ponudil nenadejan izlet v mladost; nato avtobiografsko izpoved, ki se ne trudi biti neosebna in objektivna, ampak svoje smisle vleče iz popolnoma intimne zgodbe doživljanja vseh preklemansko hudih reči, ki te lahko doletijo in na koncu še posebno nekako tiho, ponižno, asketsko, nemalokrat poetično poslovilno besedilo, s katerim je avtorica pokazala, kaj ima povedati mami, ki je prezgodaj odšla iz njenega in svojega življenja. Belo se pere na devetdeset objema besede iz naslova, ki so pomembne le zato, ker jih je izrekla izjemno pomembna oseba v romanu in ker jih je takrat, ko jih je. Roman Bronje Žakelj je odgovor na te besede, odgovor skozi pogovor. Ta roman so ubesedeni vatli, s katerimi Bronja meri svoj čas. Odlična reč, ta mera. To učasovanje. "Belo se pere na devetdeset, p

ARS Izšlo je, 5. november 2018 ― Kakšne so bile priprave na ofenzivo, kako se je začela, kakšne so bile razlike med doktrinarnimi pristopi italijanske in nemške vojske 11. novembra se je z nemškim podpisom premirja končala prva svetovna vojna, ki so jo občutili tudi naši predniki. Vojska Kraljevine Italije je v enajstih poskusih, enajstih ofenzivah, poskušala prebiti avstro-ogrske položaje na soški fronti. Dvanajsta ofenziva (italijansko zgodovinopisje jo zgovorno imenuje Katastrofa pri Kobaridu) pa je edina, ki sta jo organizirali Avstro-Ogrska in Nemčija. V znanstveni monografiji Zadnja bitka na Soči 1917. sta jo analizirala zgodovinar dr. Blaž Torkar in podpolkovnik Slovenske vojske Miha Kuhar. Marko Golja ju je povabil v oddajo Izšlo je. Miha Kuhar se je zaradi službene odsotnosti opravičil, dr. Blaž Torkar pa je med drugim pojasnil, kakšne so bile priprave na ofenzivo, kako se je začela, kakšne so bile razlike med doktrinarnimi pristopi italijanske in nemške vojske in kakšno vlogo je v njej imel Erwin Rommel … Nikar ne zamudite.