Konteksti (Tomaž Bešter), 9. junij 2019 ― vir slike: modrijan.si Kje se neha dokumentarnost in začne umetnost, fikcija? Od kod črpati navdih za podoživljanje tragedij skozi branje o grozljivem? Zakaj bi to sploh želeli? Mogoče prav zaradi bližine z besedami slikamo ne le dogodke temveč tudi kritiko dogodka samega. Vlivamo neko upanje v neponovljivost. Mogoče natanko to. Temeljna premisa del, ki temeljijo na obupnem škodovanju, kršenju vseh človekovih dogovorov in občutkov, se zdi v racionalizaciji dogodka, približevanju občutkov, zapolnjevanju črnih lukenj tega, česar zgodovinopisje in reportažnost ne dosežeta. Moč literature doživljam kot moč empatije njenega bralca ali bralke. Podobne misli sem zbiral že pri Maxu, najbrž še bolj pri Šehićevi Knjigi o Uni, kjer je avtor na vprašanje, kako bi nekomu razložili vojno, odvrnil z vrhunsko in bolečo: »To je kot podaljšani Konec sveta s smetano, le veliko bolje.«V rokah pa držim roman irske pisateljice Edne O'Brien z naslovom V gozdu. Išel je v prevodu Maje Kraigher pri založbi Modrijan kot 123. edicija odlične zbirke Bralec. Osupljivo, hitro, nezdravo in surovo zgodbo o trojnem umoru, ki se je v devetdesetih letih 20. stoletja zgodil na Irskem. Resnični dogodki, hude travme in veliko prizadetih ljudi spremlja to zgodbo. Kot najbrž vsakokrat, ko je glavni antijunak poosebljeno ponorelo zlo, ki so ga kot otroka poznali vsi in je odraščal tako rekoč v sleherni soseki. Roman o strahu in trepetu, o temnem zatočišču gozda, o popolnem kaosu v glavi, o glasovih, ki terjajo zločin, o mladih življenjih, ki ugasnejo in o starih, ki se še dolgo kasneje bojijo o vsem govoriti naglas. Pa tudi o pogumu in odločnosti, trudu za rehabilitacijo in popolnoma pokvarjenem umu. V gozdu je roman, ki stavi na pogovor s situacijo, ki grozljivo doživetje O'Kana in njegovega razbojniškega pohoda skuša predstaviti v različnih lučeh, pogledih vpletenih. Tudi mrtvih. S tem priznava paralakso pripovedi faktično dogodenega in za trenutek ustvarja tudi iluzijo, da za vsem obstaja