Kreativni razred, 10. november 2024 ― NA PROTIVOJNEM SHODU Uvodna govornica na shodu je bila izjemna dr. Anica Mikuž Kos    Besede Mir in Nikoli več so bile v času mojega življenja tolikokrat izrečene, da zvenijo že nekoliko izpraznjeno. Od naprednih demokratičnih družbenih ureditev, od mednarodnih in državnih institucij, od dosežkov znanosti smo si obetali, da nam bodo zagotovili osnovne življenjske dobrine – varnost, miroljubno sožitje. Pa ni tako.Ljudje demonstriramo proti vojni v Gazi, v Ukrajini, za preostalih 60 oboroženih konfliktov, ki potekajo ta hip na planetu, hvala bogu, niti ne vemo in proti njim ne demonstriramo. Tudi ne proti lakoti v Jemnu in še kje …Sočutje do trpečih postaja sčasoma manj močno, se izčrpava. Ljudje smo tako narejeni, da ne zmoremo neomejeno – časovno in številčno – sočustvovati s trpečimi. Ostajajo pa ogorčenje nad zlom, strah pred lastno ogroženostjo in predvsem občutek nemoči. Imamo občutek, da se o vojni in miru, življenju in smrti, trpljenju tisočih ljudi odloča nekje zgoraj – v politiki, v kapitalu, v klubu sebičnih psihopatov, da morda o tem odločajo neke še neprepoznane temne sile … Nisem vernica in ne vem, ali religije pripisujejo te odločitve svojim bogovom, božji volji. Nekateri vidimo zlo kot neizogibno sestavino človeške narave ter boj med dobrim in zlom kot trajno sestavino bitja in žitja človeškega rodu.Ne glede na to, čemu pripisujemo zlo, se večina med nami sprašuje – vsaj občasno: kaj lahko jaz naredim, da bi bilo manj trpljenja na tem svetu, da ne bi bilo vojn in drugih oblik nasilja? Kaj lahko mi storimo, združeni, saj nas je na milijone, ki želimo, da bi se vojne ustavile? Počnemo marsikaj – demonstriramo, nekateri tudi nasilno demonstrirajo za mir, izrekamo izpeljanke besede MIR, delimo humanitarno pomoč … Vse to, razen mirovnega nasilja, je dobro, vsekakor mnogo bolje, kot da bi zgroženo, a obenem neudeleženo opazovali nasilje in trpljenje. Toda če smo pošteni – prav učinkovite pri preprečevanju oboroženega nasilja in ustavljanju vojn