Kreativni razred,
15. november
―
Januarja 1978 je znani mislec in revolucionarni ideolog Ivan Illich prišel v Sevagram, da bi odprl konferenco. Med bivanjem je večino časa preživel v Gandhijevi koči. Srkal je njen mir in njen duh ter ju v svojem otvoritvenem govoru na konferenci poskušal izraziti v svojem neponovljivem slogu. Nastal je edinstven poklon preprosti stavbi in temu, kar predstavlja.
Prijatelji!
Danes zjutraj, ko sem sedel v tej koči, v kateri je živel Mahatma Gandi, sem poskušal v sebe vsrkati duha njenega koncepta in njeno sporočilo. Dve stvari v tej koči sta me navdušili. Ena je njen duhovni vidik, druga pa njeno udobje. Poskušal sem razumeti Gandijev pogled na gradnjo koče, zelo mi je bila všeč njena preprostost, lepota in urejenost. Koča razglaša načelo ljubezni in enakosti vseh. Ker je hiša, ki mi je bila dodeljena v Mehiki, v mnogih pogledih podobna tej koči, sem lahko razumel njen duh. Ugotovil sem, da ima koča sedem različnih prostorov. Ko vstopiš, je prostor, kjer odložiš čevlje in se fizično in duševno pripraviš na vstop v notranjost. Sledi osrednji prostor, ki je dovolj velik, da sprejme veliko družino. Danes zjutraj ob štirih, ko sem tam sedel in molil, so štirje ljudje sedeli z mano, naslanjali so se na eno od sten, na drugi strani pa je bilo dovolj prostora za še enkrat toliko ljudi, če bi sedeli skupaj. To je soba v katero lahko stopi vsakdo in se pridruži drugim. Tretji prostor je tisti, kjer je Gandi sam sedel in delal. Obstajata še dve sobi – ena za goste in ena za bolnike. Obstaja tudi odprta veranda in prostorna kopalnica. Vsi ti prostori so med seboj smiselno in organsko povezani. Imam občutek, da bi se bogati ljudje, če bi prišli v to kočo, norčevali iz nje. Ko gledam z vidika preprostega Indijca, pa ne vidim razloga, zakaj bi morala biti hiša večja od te. Ta hiša je narejena iz lesa in blata. Niso je gradili stroji, ampak človeške roke. Jaz jo imenujem koča, vendar je v resnici dom. Med hišo in domom je razlika. Hiša je kraj, kjer človek hrani s
