Kreativni razred, 20. oktober ― Simpozij Univerze v Kjotu 2026: »Geopolitika v času pošasti« Glavni govor 2: dr. Ulrike Guérot Evropejci se ukvarjajo z neke vrste kolektivnim samouničenjem. Ulrike Guérot analizira politično krizo v Evropi in trdi, da se je gospodarska integracija razvijala brez demokratičnih institucij, potrebnih za njeno ohranjanje. Sledi napetostim med evropsko neodvisnostjo, ameriškim vplivom, nacionalnimi vladami in evrom, nato pa postavlja pod vprašaj moč korporacij, cenzuro in kulturni upad. Razprava se usmeri na kolonializem, kapitalizem in meje liberalizma. V pogovoru s kjotskim občinstvom Guérot orisuje svojo alternativo: evropsko republiko, zgrajeno na enakopravnem državljanstvu, demokratičnem zastopanju in obnovljeni zavezanosti skupnemu dobremu. PRAVI RAZLOG, ZAKAJ JE EVROPA UNIČILA SAMO SEBE                                                  Knjiga »The Battle for Europe: How an Elite Hijacked a Continent and How We Can Take It Back« (2014) je bila napisana nekaj let pred Reclaiming the State in obravnava evropsko finančno ter dolžniško krizo po letu 2008. Medtem ko Reclaiming the State ponuja teoretično rešitev z vračanjem k nacionalni suverenosti, je The Battle for Europe neposredna analiza in kritika dogajanja v Evropski uniji med reševanjem krize evroobmočja (zlasti v Grčiji, Italiji, Španiji in Portugalski). Glavne teme in ključni poudarki knjige:Evropska kriza kot »doktrina šoka«Fazi analizira odziv evropskih elit na finančno krizo po letu 2008 skozi koncept doktrine šoka (ki jo je opisala Naomi Klein).Trdi, da so neizvoljene finančne in politične elite (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad – t. i. Trojka) uporabile krizo kot izgovor za izvajanje strogih varčevalnih ukrepov (austerity), privatizacijo javnih dobrin in krčenje delavskih pravic. »Ugrabitev« kontinenta in tihi državni udarAvtor trdi, da je prišlo do tihega politično-ekonomskega prepada oziroma "državnega udara" (soft coup), v katerem je bila demo

Kreativni razred, 17. oktober ―                                                             Alenka Sottler / Tranzicija / 2012 Ena od nalog, ki so jih zastavili organizatorji tega simpozija, je premisliti možnosti emancipatornega delovanja civilne družbe v današnjem svetu in prispevati k ponovni konceptualizaciji civilne družbe kot analitične kategorije in političnega polja. Preden bomo začeli razpravljati o emancipacijskem potencialu civilne družbe danes, se bom za začetek (ker že imam prvo besedo) vprašal, ali ga je sploh kdaj imela. Emancipacija je seveda političen pojem, kar pomeni, da je pomensko vezan na specifične zgodovinske kontekste. Slovarji so nam zato lahko le delno v pomoč. SSKJ definira emancipacijo kot pridobitev enakopravnega položaja. To je pomen, ki ga je beseda imela na Nemškem, ko se je preselila tja na začetku 19. stoletja iz sosednje Francije. V Franciji in na Angleškem je beseda emancipacija pogosteje od pridobitve enakih državljanskih pravic označevala proces osvobajanja izpod gospostva in odvisnosti, ovir in predsodkov. Ko se vprašujemo po emancipacijskem potencialu civilne družbe, imamo verjetno v mislih ta osvobodilni pomen Moj argument v tem referatu je, da civilna družba v 80. letih v Sloveniji ni imela emancipacijskega potenciala. Če sprejmemo, da zgodovina oblikuje sedanjost (in da ni le sedanjost tista, ki kroji zgodovino po svojih potrebah), bi zato najverjetneje bilo smiselno, da bi se tisti, ki si danes prizadevajo za emancipacijo, za temeljno človeško svobodo in dostojanstvo – in vse bolj za pravico do življenja – otresli političnega ali kvazipolitičnega civilnodružbenega jezika. Argumentiral bi lahko tudi nekoliko drugače: Vzemimo, da je civilna družba pred pol stoletja v teh krajih imela emancipacijski potencial. Potem se vprašajmo, za kakšno emancipacijo je šlo, izpod česa nas je osvobajala. Osvobajala nas je izpod socializma, kakor ga je prikazovala sovražna liberalistična propaganda: enopartijske vladavine, državno usmerjane ekonomije, kontrolir