Radio Študent, 9. maj 2016 ― Sub Pop, 2016   The Melvins so v zadnjih desetih letih izdali kar sedem albumov, če seveda ne štejemo albuma Three Men and A Baby, ki se mu posvečamo v nocojšnji Tolpi. Botri grungea so se v času svojega delovanja mnogokrat reinkarnirali in nas vedno znova presenečali s svojim jebivetrskim odnosom. In prav zaradi tega odnosa so zdaj, kjer so – spoštovani z vseh glasbenih strani, še vedno odprti za eksperimentiranja in sodelovanja, definitivno pa eni glavnih akterjev masivne, težkokategorne glasbe. Eno izmed mnogih sodelovanj so Melvins obeležili že leta 1998, in sicer z basistom in pevcem noise rock dueta godheadSilo, Mikom Kunko. Takratna postava Melvinsov je bila še trio s Kevinom Rutmanisom na basu, Dalom Croverjem za bobni in Buzzom Osbornom na kitari. Album bi moral pri založbi Sub Pop iziti enkrat v letu 1999, zakaj ni, v resnici zares ne ve nihče. Dejstvo pa je, da bi album Three Men and a Baby najverjetneje obravnavali v oddaji Razširjamo obzorja kot še eno uspešno kolaboracijo in reinkarnacijo Buzza in ekipe. V postavi za dvema basoma nam Mike and The Melvins v dobre pol ure predstavijo dvanajst komadov, v katerih glavno vlogo vokalista odpojejo kar vsi štirje. Z izjemo nekaj nasnemavanj vokalov so vsi komadi iz leta 1998, zmiksani in posneti s strani Toshija Kasaija, včasih strunarja pri ritem sekciji Melvinsov, Big Bussines. Od bivšega RŠ hita in singla »Chicken'n'Dump«, v katerem tok pesmi drži ponavljajoči se riff in razvlečen vokal, do noise rockovske popevke »Annalise« in vse do grindersko udarne »The Art School Fight Song«. Med zanimivejše komade pa spada tudi »Dead Canaries«, v katerem Dalov visok glas spomni na Primus in afnanje Lesa Claypoola. Čar počasnejših komadov na albumu Three Men and a Baby prav gotovo naredi preplet bas kitar, Mikovo bolj trdno in odrezavo igranje na kitarski način in Kevinov nižje doneči bas, ki drži temelje celotni pesmi. Skozi cel album se komadi odvijajo drugače in zanimivo. Strah pred enoličnostjo