Kreativni razred,
28. oktober 2022
― ALENKA SOTTLER
ČAS BREZ ČASA
Matjaž Stopar, montaža, "No More Time"
NEVIDNO DELO = ČASOVNA REVŠČINA = PASIVNOST
V svojem prostem času smo zasičeni z opravili, ki jih na nas prelagajo kapital in državne inštitucije. Nimamo niti časa, niti manevrskega prostora, da bi poleg vsakdanjih nujnosti počeli karkoli drugega, ne zase, ne za bližnje, ne za skupnost. Za povrh se bremenimo z občutki krivde in samo odgovornosti. Zdi se nam, kot da je naš čas izpuhtel in sprašujemo se, kam je izginil? Doživljamo časovno revščino. Da je eden od načinov kontroliranja zadrževanje ljudi v sistemski ječi zadolženosti se zavedamo, manj smo pozorni na tista področja, ki jih teorija ni dovolj osvetlila. Na primer naš prosti čas. Ta je nujen, da se obnovimo, sprostimo, razgibamo, razširimo svoj pogled na svet, se politično udejstvujemo, socializiramo, razmislimo, se umirimo in uredimo za nadaljnje delovne naloge. Kot da je neoliberalni sistem v popolnosti preplavil vsako našo prosto minuto. "... Človek mora živeti in umetnost je v krizi od trenutka, ko ga kapitalizem tako silno stiska, da je v celoti zaposlen izključno s preživetjem. Za zagotavljanje kvalitetnega življenja nima več ne volje, ne moči." pravi Anja Zag Glob * v kolumni Jajca, https://365.rtvslo.si/arhiv/jajca/174934691 Šele ko sestavljamo v Ikei kupljeno zofo s predali za 480€, spoznamo, da na videz ugodna cena zofe ni dejanska cena. V bistvu smo kupili polizdelek, ki ga šele doma dokončamo v svojem prostem času. Njegovo polno ceno izračunamo tako, da k trgovinski ceni prištejemo še vrednost dvodnevnega fizičnega dela dveh oseb. Recimo da stane ena delovna ura tovrstnega delavca 15€. Če torej dva delavca dva dni 8 ur na dan sestavljata zofo, znese to 32 delovnih ur, katerih vrednost je 480€. Dejanska cena izdelka je torej šele seštevek trgovinske cene in cene doma opravljenega dela, torej 960€. Da smo lahko začeli koristiti uporabno vrednost produkta, smo se poleg denarja morali odpovedati delu svojega prostega časa. Ne