[A] Infoshop, 13. januar 2020 ― Veganska večerja - benefit! Torek, 14. januar 2020 ob 19ih Vabljeni na benefit vegansko večerjo, ki jo pripravljata izkušen kuhar in njegov srčen pomočnik. Zbrana sredstva bomo namenili madžarskim tovarišem v borbi proti silam novega fašizma in rasizma. Naj živi transnacionalna solidarnost! >> Kaj je in kako deluje Veganska večerja? Nismo profesionalni servis, v katerem v zameno za denar dobiš hrano, ampak v desetletju našega delovanja sledimo DIY etiki. Ideja "naredi sam_a" v praksi pomeni, da vse obiskovalke in obiskovalci po svojih močeh sodelujejo pri dogodku. Pri tem je najbolj pomembna rotacija vlog, kar pomeni, da večerje ne kuhajo vedno isti ljudje, ampak, če obiskuješ večerje, je lepo, da si občasno vzameš eno popoldne in pripraviš večerjo za ostale. S tem namenom so se za najbolj praktične izkazale bolj ali manj stalne kuharske skupine.Vabimo vas, da se prijavite s kuharsko skupino in na ta način omogočite prihodnje delovanje veganskih večerij. Javite se nam na mail a pika infoshop at gmail.com.

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. januar 2020 ― vir slike: bukla.si Tam nekje v drugem letniku gimnazije se je moje življenje v marsičem sukalo okoli glasbe. Muske, komadov. Žganja, takšnega in drugačnega. Pravzaprav, bolj je hrumelo, treskalo in vpilo, bolje je bilo. Temu vzlic sem nestrpno spremljal vse pomembnejše novosti s področja in povsem temu primerno do zadnjega razpoložljivega tolarja zapravil vse, kar sem premogel, da si bogatim zbirko tega hrumenja, treskanja in vpitja. Med novostmi tistega odličnega leta je bila tudi še danes izjemno navdušujoča zgoščenka Sepulture, naslovljena Roots. V žaru odličnega vtisa dolgometražne osnovne različice sem si seveda omislil tudi singel Ratamahatta. In tu sem prvič slišal divjo priredbo Marleyjeve pesmi War, v skladu s paradigmo, ki jo je takrat udejanjal brazilski kvartet. Pesem je hipnotična, sporočilna in malodane litanijskem duhu sporoča vojno, ki preplavlja čisto vse konce neba. Vojna, prepir, bitke, vse tisto, kar skozi zlo prebiva na zemlji. Naravno stanje, o katerem je govoril Haile Selassie I., Ras Tafari, leta 1963; in Bob Marley trinajst let kasneje priključil svoji izjemni dediščini. V zadnjih tednih sem večkrat zopet pomislil na to pesem. Zaradi branja, kakopak. Pred časom sem namreč obrnil zadnji list romana Mathiasa Enarda Cona. Jeseni ga je izdala Mladinska knjiga v prevodu Suzane Koncut. Presunljivo in izzivalno branje, ki skozi zahtevno strukturo toka avtorjeve zavesti pelje v mogoče in nemogoče realnosti spominov, trenutnih impresij, vdirajočih travm in nepopravljivih posledic, ki jih za življenje človeka pusti zlo. Skozi trpke izpovedi življenjske zgodbe in kulturnega spomina, ki ga skozi osebnosti našega pripovedovalca spremljamo na njegovi poti v Rim, izvemo kaj je videl, kaj je povzročal, kako je trpel, kako je drugim povzročal trpljenje, koga je ljubil, kdo je ljubil njega in zakaj ga je nehal ljubiti. Izvemo, kaj je Cona in kako daleč tako v časovnem kot tudi v zemljepisnem pogledu seže ta brutalni vzgib človeka, da se boju