Kreativni razred,
7. maj 2020
―
Državna proizvodnja brezposelnosti in prekarnega dela
ALENKA SOTTLER
February 9, 2018
Pogosto se kot v povzročitelje prekarnega zaposlovanja upirja prst le v kapitaliste, globalne koncerne in novodobne podjetnike, država pa zagotavlja, da dela in se trudi, da bi se prekarnost kar najhitreje odpravila. Pa je temu res tako?
Foto: Črt Poglajen
ZAKON O URAVNOTEŽENJU JAVNIH FINANC
29. 6. 2012 je začel veljati Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je omejil zaposlovanje, sklepanje pogodb v javnem sektorju. S tem zakonom je država odprla vrata prekarizaciji v javnem sektorju. Veliko delavcev se je takrat lahko zaposlilo le začasno, večina pa sploh ne. Kjer se je zanje pozneje našel denar, so jih zaposlili redno, mnogi med njimi pa so v prekarnosti oz. brezposelnem statusu obtičali.
Leta 2016 je nastal intervju z direktorjem Drame in igralcem Igorjem Samoborom, v katerem ta je opisal posledice tega zakona in obtožil državo, da spodbuja prekarizacijo in proizvaja brezposlenost. Dejal je:
»Zmanjševanje števila zaposlenih je povzročilo veliko kadrovsko luknjo, ki jo dopolnjujemo z zaposlitvami, ki jih financiramo iz lastnih sredstev. To je drugi, zelo pereč problem: v zadnjih nekaj letih so se nam sredstva, ki jih imamo na razpolago za program, znižala za približno 40 odstotkov« In dalje: »Zmanjševanje sredstev zavodom pomeni državno proizvodnjo brezposelnosti in prekarnega dela, namesto da bi bil njen trud obraten.«
ŠOLSKE INŠTITUCIJE
Znanko, profesorico na fakulteti, sem prosila, da bi me, ker sva se iz prireditve vračali v isto smer, odpeljala proti domu.
»Hecno,« pravi »ali veš, da se zgodi, da ko glasujemo na sestankih fakultete, roke dvigne le manj kot polovica profesorjev. Glasujejo namreč lahko le stalno zaposleni, ostali pa samo nemo prisostvujemo sestanku.«
»Kaj še vedno nisi redno zaposlena«, se začudim, saj vem, da poučuje na fakulteti za pol nižjo plačo že več kot štiri leta. »Še vedno ne,«
