Večer, 10. marec 2017 ― Lahko bi brez pomislekov dejali, da se ob slavnostni obeležitvi skorajšnjesedemdesete obletnice rojstva akademskega slikarja, rednega profesorja, spec., Ludvika Pandurja v Galeriji DLUM dokončno manifestira bistvo njegove umetniške izpovedi, ki se je skozi celoten izjemno obsežen likovno ustvarjalni, a ne nazadnje tudi pedagoški opus izražala skozi formalne in vsebinske preobrazbe v enem samem vseobsegajočem pomenu: ljubezen. Ljubezen do družine, likovnega ustvarjanja in poučevanja, neštetih variacij narave, literature, glasbe in soljudi ter ne nazadnje ljubezen do različnih kultur. Tako se svetovljanstvo Ludvika Pandurja neposredno izraža v raznolikem likovnem opusu s prepletajočo se krajinsko in figuralno motiviko, kjer lahko neposredno opazimo metamorfozno, dejali bi celo alkimistično součinkovanje likovnih elementov in objektov, kjer pa se v nasprotju z njegovo morda najbolj priljubljeno zgodbo iz Ovidijeve zbirke antični mit o nesrečnem paru Apolonu in Dafni rastline preobrazijo v človeka in ne obratno. Človek je torej tisti, ki se rojeva iz flore, kar je seveda dosti bolj optimističen zaključek kot pa preobrazba na primer v statično drevo ali kakšno drugo rastlino. Navezujoč na omenjeno bi lahko najnovejšo ustvarjalno fazo Ludvika Pandurja označili kot povratek k čistemu človeškemu liku z mestoma poudarjeno, individualizirano glavo v njegovem nekdaj tako prepoznavnem "neobaročnem" slogu, dokazujoč, da je še zmeraj mojster klasične figure. Tokratna jubilejna razstava le še potrjuje prejšnjo trditev, saj je umetnik dal na ogled izbor iz cikla maloformatnih, psihoanalitičnih avtoportretov, kjer se oblikovne metamorfoze stopnjujejo od abstraktno ekspresionističnih variacij preko bogatih stilizacij vse do prepoznavnih obličij, prehajajoč celo v karikaturo. Hkrati predstavlja tudi najnovejše "naključne diptihe" kvadratnih formatov, izbrane po principu komplementarnih parov, kjer se drevesa in človeške figure sklanjajo ena proti drugi, oblikujoč domišljijski mo