sreda, 13.1.2010 , STOLETNICA ROJSTVA BARE REMEC - SLIKARKE GORA IN JEZER ARGENTINE

NUK, 13. januar 2010 ― Na južni polobli, med gorami in jezeri Argentine, je navdihe in miren kraj za ustvarjanje našla slovenska umetnica Bara Remec. Ob veliki podpori družine se je že v rodni Ljubljani likovno izpopolnjevala pri znanih slikarjih kot so Mirko Šubic ter Saša in Henrika Šantel, nato pa nadaljevala študij na Akademiji v Zagrebu. Že pred vojno je razstavljala v Ljubljani in se uveljavila kot ilustratorka v publikacijah, katerih urednik je bil njen svak dr. Tine Debeljak. Povojna vihra jo je zanesla v begunska taborišča v Avstriji in Italiji, kjer je nadaljevala z ilustratorskim delom in se predstavljala na improviziranih razstavah. 1948 je prišla v Argentino in že 1949 razstavljala v Buenos Airesu. Svojo umetniško in življenjsko pot je nadaljevala v kraju San Carlos de Bariloche, v pokrajini, ki je zaradi hribov in jezer mnoge Slovence spominjala na domovino. Prav tam, z razgledom na vrh, ki je po njej dobil ime Pico Bara, je tudi pokopana. Narodna in univerzitetna knjižnica hrani precej publikacij, ki jih je Remčeva ilustrirala ter nekaj njenih risb. Več o umetnici si lahko ogledate v videu z naslovom Slikarka sinjih oči (Link video: http://www.slovid.com/bara+remec+slikarka+sinjih+oci+4/18069/video)

ponedeljek, 22.11.2010, DIGITALNA KNJIŽNICA SLOVENIJE

NUK, 9. januar 2010 ― V štirinajstih dneh več kot štirinajst dodanih naslovov. Vabljeni k ogledu! Nova pot, Naše delo, Slovensko domobranstvo, Kmetski prijatelj, Slovenska čbela, Celjske slovenske novine, Socialno delo, Geologija, Narodni list, Dolenjski list, Sodobna pedagogika, Socialna pedagogika,..

Pisati o primarnosti, ki ne sili v beton

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Gašper Bivšek ni povsem neznan potnik v poeziji. Njegova samonikla pesem se kaže že v zbirki Vrtnica na dlani,ki jo je leta 2003 založila in izdala ravenska gimnazija. Gašperjeva pesniška govorica je še vedno nevsiljiva in naravna, toda v založniškem prvencu Skorjevec, ki sredi aprila izide v knjižni zbirki Beletrina, zdaj manj ljubezenska, bolj izpiljena in tako še bolj čista, nanizana v nize kmečkosti, v času, ko je govoriti o vzdržljivi kmečki drži in kolinah sramotno ter premalo v oziru na to, da poezija danes vse raje odpotuje celo v najbolj nemogoča kozmopolitanska in eksotična mesta, kjer se pesnik le stežka najde.

Po poeziji kopneča proza

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Romanesknemu prvencu Dušana Šarotarja Potapljanje na dah iz leta 1999 smo lahko kot očitek upravičeno navajali junakov individualizem in odtujenost junaka ter celotne zgodbe skoraj vsakršnemu družbenemu kontekstu in prav s tega vidika je Biljard v Dobrayu korak naprej - in še dlje.

»Najboljša je noč v tujem kraju«

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Andrzej Stasiuk je eden vodilnih sodobnih poljskih prozaikov, ki svoje besede in zgodbe išče ter najde predvsem na svojih potepih po skritih poteh. Iskriv in navdušen sogovornik ima raje kot pripravljene intervjuje spontane pogovore. Stasiuk je subtilen opazovalec resničnega življenja, skromen v pričakovanjih in radodaren v podobah, ki jih orisuje z besedami. Prejemnik večih prestižnih poljskih literarnih nagrad se je iz glavnega mesta preselil v poljsko-slovaške hribe, kjer se skriva pred množicami, hrupom in časom – je priljuden samotar, ki v Albaniji vidi prvinsko Evropo in pogreša nedolgo tega podrte meje. Piše romane, kratke zgodbe, drame, eseje, poezijo in literarne potopise, ki jih tudi izdaja v družinski založbi Czarne, specializirani za sodobno poljsko in srednjeevropsko literaturo, ki jo vodita skupaj zženo. Obisk Andrzeja Stasiuka na festivalu Fabula je bil zaznamovan predvsem z njegovo zadnjo v slovenščini izdano knjigo Na poti v Babadag, ki jo je prevedla Jana Unuk. Pod vtisom njegovih literarnih potopisov in brskanj po pozabljenih kotih Evrope je potekal tudi najin pogovor.

James Kelman: "Kot umetnik iskreno stopaš tja, kamor te vodi tvoje delo"

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― James Kelman je bil na literarnem večeru, ko se je v okviru festivala Fabula mudil v Sloveniji, predstavljen kot »škotski genij«. Gre za pisca romanov, kratkih zgodb, dramskih del in političnih esejev, rojenega leta 1946 v Glasgowu, kjer živi še danes. Kmalu po tem ko je pri petnajstih pustil šolo, si je ustvaril družino in se preživljal z najrazličnejšimi začasnimi zaposlitvami, nekaj časa denimo kot avtobusni šofer, pri devetindvajsetih pa se je kot že objavljani avtor vpisal na fakulteto, da bi imel več časa za literarno ustvarjanje. Kelman je vsekakor eden najpomembnejših in najbolj izvirnih sodobnih piscev z britanskega otočja. Za samosvoje literarno delo, v katerem z veliko mero občutljivosti za družbena vprašanja uveljavlja poulični jezik škotskega delavskega razreda, je prejel dolgo vrsto nagrad, med drugim leta 1994 prestižno Bookerjevo nagrado. Veljala je romanu Kako pozno, pozno je bilo, ki je v slovenščini izšel v prevodu Andreja E. Skubica. Zaradi pisateljeve preprostosti in dostopnosti prihaja pri pogovoru v živo še bolj do izraza njegova odločenost za jasno zavzemanje stališč, ki sestavljajo njegovo politično in moralno držo.

Kritika je dolžnost in privilegij mladih

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Z Alešem Bergerjem, katerega vse širši prevajalski, uredniški, kritiški in avtorski opus se razteza od poezije, dramatike, proze, publicistike pa do stripa, sva besedovala konec decembra v uredništvu založbe Mladinske knjige.“To je pa luštna drobnarija,” se je intervjuvančev pogled ustavil na diktafonu. “Ko sem jaz svojčas delal še na Radiu Ljubljana, tako se je takrat reklo, smo nosili takšne sedem-kilske.” Izhodišče intervjuja je Bergerjev zadnji nagrajeni dramski prevod, Molièrov Tartuffe, ki je na Borštnikovem srečanju 2007 prejel nagrado Dominika Smoleta. “Letos je bila nagrada prvič podeljena prevodu, kar se mi je zdelo fino zame in za samo prevajalsko dejavnost – da prevod pade v oči,” meni nagrajenec, ko se besede pričenjajo zgoščevati okoli prestopanja med jeziki.

"Tega ne delam na podlagi gurujstva in magije"

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Zbirki kratkih zgodb Vevericam nič ne uide (2004), njegovemu prvencu, je sledil roman Camera obscura (2006); obe knjigi sta izšli pri založbi Goga. Vevericam nič ne uide so mu prinesle leta 2005 nagrado Liberalne akademije Zlata ptica za literaturo, leta 2006 pa Dnevnikovo fabulo za najboljšo zbirko kratke proze. Z romanom Camera obscura pa se Nejc trenutno poteguje za Delovega kresnika. Pred kratkim je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšel že njegov drugi roman, Sanjajo tisti, ki preveč spijo, o katerem v glavnem govori tudi sledeči intervju. Gre za zgodbo o skupini mladih ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi. Pripovedovalec, ki je eden izmed njih, se jim pridruži v posebnem zavodu, kamor ga pošljejo potem, ko je ubil prijatelja Antona. V tej ustanovi se vse bolj otresajo spominov in sanj v spanju in otopelosti ter izgubljajo svojo identiteto in moč, ki je povezana z njo. Kot opozarja pisec spremne besede, Gašper Troha, je roman mogoče brati kot alegorijo odnosa sodobne družbe do umetnikov in umetnosti. Njegovi glavni junaki so posebneži, katerih miselni svetovi niso samo njihovi, saj se v njih srečujejo, tako kot pisatelji gradijo dela, v katera vstopajo misli bralcev. Kljub utrudljivemu dnevu, ki ga je imel za sabo, je Nejc prijetno odgovarjal na vprašanja, čudovito osredotočen, s čilim pogledom in blagim nasmeškom, neskončno skuliran.

Pisati hočem polnokrvne, drastične tekste

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Češki pisatelj in prevajalec Miloš Urban je ljubitelj žanrskih preigravanj. V svojih, do sedaj sedmih izdanih romanih, pregnete prvine detektivskega romana z grozljivim, ekološki triler s politično grotesko, erotiko s kriminalko. Rdečo nit njegovega ustvarjanja lahko že od prvenca Čisto vse o rokopisih, nova literatura dejstev, ki je na Češkem izšel leta 1998, vlečemo med fascinacijo nad arhitekturo, literarno predelano uporabo zgodovinskih dejstev in močno prisotno simboliko. Vse te prvine lahko najdemo tudi v romanu Sedem cerkva, gotskem romanu iz Prage, ki je do sedaj edini izšel tudi v slovenščini. Pisatelj, ki je bil rojen leta 1967 v Sokolovu na zahodnem Češkem, a večji del otroštva preživel na češkem veleposlaništvu v Londonu, o svoji literaturi najraje govori v jeziku, v katerem jo ustvarja: v češčini

Kot bi se opilki lepili na ogromen magnet, ki potuje skozi prostor

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Uroš Zupan se je rodil leta 1963 v Trbovljah, diplomiral iz primerjalne književnosti insociologije kulture, danes pa živi v prestolnici kot svobodni književnik ter prevajalec iz hrvaškega, srbskega in angleškega jezika. Trenutno pripravlja četrto zbirko esejev; deluje kot urednik poezije pri reviji Literatura. Med drugim je znan po svojem navdušenju nad nogometom, ljubezni do glasbe, poznavanju slikarstva, spretnosti v kuhinji, vlogi pešca v prometu ter slavljenju počasnosti in magičnih vezi z otroštvom. Leta 2006 je izdal že svojo osmo pesniško zbirko, Jesensko listje.

Kri in meso slovenskega pesništva

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Kaj imajo skupnega Heideggerjeva izolacija v rovte, Teslova odločitev za samokastracijo, Nietzschejevo pisanjeVesele znanosti visoko v Alpah, in nenazadnje obraz enega vidnejših slovenskih pesnikov, ki je ostal stoičen, ko ga je neko dekle zalilo s kozarcem vode?

Marko Pogačar: Totalitarni pomen je enosmerna vozovnica v fašizem

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Marko Pogačar, 1984 (Split), najvidnejši predstavnik mlajše generacije hrvaških pesnikov in ena izmed zvezd letošnje Medane. Nase je opozoril s prvencem Pijavice nad Santa Cruzom (Trombe nad Santa Cruzom), 2006, za katerega je dobil nagrado založbe AGM in Vijenca za najboljši poetični rokopis ter nagrado kvirin za najboljšo zbirko poezije avtorjev, starih do 35 let. Zaradi svežine, ki jo Pogačar vnaša v pisanje, predvsem pa vpetosti v današnji čas in generacijo, bi za zbirko lahko trdili, da postaja na Hrvaškem (če ne bo tudi drugod z morebitnimi prevodi) kultna. Pogačar objavlja v številnih uveljavljenih in underground publikacijah, urednikuje reviji Ka/Os, ter igra bobne v post-pank bendu Death Disco.

Nezanimiva alegorija zanimivega sveta

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Briljantno napisan roman' in 'presenetljivo natančna alegorija družbene stvarnosti' lahko beremo na 'pitchu' najnovejšega izdelka Nejca Gazvode, Sanjajo tisti, ki preveč spijo. Velike besede, ki so me spremljale na vsakem koraku čez dosedanjo medijsko, še posebno spletno recepcijo romana. Zasluženo?

Seks, ljubezen in ... kaj že?

Airbeletrina, 1. januar 2010 ― Od vsakršnih nebuloz, s katerimi nas sebi v čast hrani žanr založniškega propagandnega pisarjenja, sem o Seksu, ljubezni in temu slišal največkrat: Andrej Morovič se po devetih letih molka v velikem slogu spet vrača na literarno sceno; Morovičev junak išče svojo identiteto med New Yorkom, Amsterdamom in Avstralijo, urbani bildungsroman, roadmovie, začinjeno z obilico seksa itd. Manjka le še globoki glas Dona LaFontaina in bralec bo v domišljiji že napeto grizljal kokice v poltemi kinodvorane. Tudi za okroglo mizo ob robu nedavnega Ljubljanskega filmskega festivala so slovenski filmarji moževali prav o tem, da bi se roman spodobilo ekranizirati. Napovedi knjige, ki je izšla spomladi 2006, so se napihovale – ja – kot kokice.
še novic