Čas za slovenščino, 8. februar 2013 ― Hm, če ste še v času pred slovenščino, najbrž tega ne berete in vas torej z nami (še) ni. Časa po slovenščini si nasploh raje ne predstavljam (ne poklicno ne osebno; bil bi brez poklica in brez pravih možnosti za res polno izražanje in razumevanje). Žal je usoda slovenstva vendarle v marsičem zgodovinsko zaznamovana tudi s časom po slovenščini, torej brez nje – za vse tiste izseljence, izseljenke in izseljenčke, ki sta jih lakota po dostojnem življenju ali ideološko izključevanje odgnali iz slovensko govoreče skupnosti; za vse tiste, ki so se zaradi močnega in sebičnega pritiska drugače govorečih sosedov v stiski odločili opustiti svoj jezik, je slovenščina preteklost, ki so jo neredko popolnoma pozabili ali ohranili le daljen spomin nanjo. Pa kakor koli že so te zgodbe bridko žalostne in take usode krivične – čas za slovenščino je tu neprekinjeno že kakih tisoč let. Slovenščina je torej tukaj in je zdaj. Govorimo jo revni in bogati, desni in levi, v njej beremo resne časopise in pogrošne revije, v njej se s krčevitimi smehljaji pojejo osladne narodnozabavne viže in groteskno spačeno kričijo težkometalski komadi, v njej si izražamo ljubezen in sovraštvo, v njej in z njo počnemo neskončno stvari, skratka, z njo smo tukaj in zdaj, vsi različni in (skoraj) vsi slovensko govoreči. Tudi iz daljnega jezikovnega spomina na slovenščino v zadnjih časih marsikoga nekaj zaskomina, da bi se rad vrnil tja, kjer sicer že zdavnaj ni več doma, pa bi se vendarle rad počutil vsaj malo domače. In jezika se da naučiti, v njem spregovoriti, tudi slovenščino – pa naj razni michaeli manskeji še toliko (bolj ali manj duhovito) tarnajo o njeni oblikoslovni zapletenosti in neobvladljivi narečni razčlenjenosti. V zadnjih treh desetletjih je vse več tudi takih, ki v sebi začutijo, da je pravi čas za slovenščino, ne da bi bili z njo v svojem genskem zapisu ali kulturnozgodovinskem spominu kakor koli povezani. Precej je celo takih, ki se slovenščine pač morajo naučiti

Airbeletrina, 6. februar 2013 ― Če ste moški in če se Ingrid Rosenfeld slučajno zaljubi v vas, potem vam pa res bog pomagaj. Ko bi bil en sam, bi še nekako šlo, pa sta dva: dva manipulanta, grobijana in neomikanca, dva objestneža in ljubimca naše junakinje, dva, ki že nekako potrjujeta pravilo, da se na Ingrid lepijo razne barabe. Oziroma ona nanje. Še dobro zanjo, da je toliko časa vztrajala v samskem stanu, se vdajala zgolj knjigam, poučevanju mladine in lastnim refleksijam ter da je toliko let čuvala svojo nedolžnost, saj bi si ob bolj razuzdanem in manj samozadostnem življenju na svoja ramena gotovo nakopala še kakega podleža.