Airbeletrina, 5. junij 2012 ― William Wordsworth je leta 1800 dopolnil izdajo Liričnih balad iz leta 1798, dodal pa jim je še predgovor. Razmislek je doletelo, da je dobil oznako teksta, ki je utemeljil in upravičil romantično poezijo. A romantiki, ne zgolj zaradi različnih nacionalnih okvirjev, bi težko pripisali, da je bila toliko duhovno poenoteno gibanje, da bi ga lahko določil en sam tekst. Pretirano posplošujemo, ampak razpršenost romantičnih smeri in idealov lahko pripišemo temu, da so prvenstveno pomenili zgolj reakcijo na razsvetljenstvo in pričevanje posledicam, ki jih je naplavila doba prevratov. Romantika je šele skozi proces oblikovala svoje mesto izjavljanja in svoj odnos do razsvetljenstva. Wordsworthov predgovor je moment znotraj tega procesa, je stava, opredelitev glede tega, kaj je romantična poezija in kakšna je njena vloga v svetu. Med drugim pesnik v predgovoru posebej razmejuje vlogo pesnika od vloge znanstvenika, hkrati pa mesto v svetu določi obema, je torej, kot rečeno, eden od večih poskusov iskanja zveze in razlike med razsvetljenstvom in romantiko, ki mu določeno razumevanje romantike pripisuje velik pomen. Wordsworth zapiše:

Airbeletrina, 4. junij 2012 ― Lirični opisi sveta, ki ima še kako resnične geografske koordinate, točke med eno, drugo in tretjo deželo, med enim in drugim jezikom, med zahodom in vzhodom, zunanjim in notranjim svetom, skritim za žaluzijami v sobi za siesto: nekje tu vmes se riše morje spominov pisateljice, pripovedovalke in hkrati glavne junakinje knjige Morje modro moje Ilme Rakusa. Meje v tem morju so zgoščene v pričakovanja, so točke stika, trenja, ki kar kličejo po tem, da jih prečkaš, presežeš, da greš čez za svojim daljnotožjem, ki te vleče iz vzhoda na zahod pa spet nazaj k svojem izvoru za železno zaveso. Morje modro moje je en sam obet večnega stopanja v niti dvakrat isto reko, morje je tisto, kar je neopredeljivo, spremenljivo, nezamejena svoboda gibanja in pogleda.