Ana Monro, 6. junij 2012 ― 1998 Po začetkih organiziranja tujih cestnih gledališč sredi osemdesetih let in po selekciji cestno-gledališkega programa v okviru Festivala Lent v Mariboru od sredine devetdesetih let naprej smo končno organizirali prvi samostojni mednarodni festival cestnega gledališča v Ljubljani, glavno finančno podporo pa je zagotovila Mestna občina Ljubljana. Organizirali smo ga z željo po spodbujanju in razvijanju cestno-gledališke dejavnosti v Ljubljani in Sloveniji. V treh dneh živahnih gledaliških dogajanj na ljubljanskih ulicah in trgih si je predstave bolj in manj znanih tujih in domačih skupin ogledalo nad 11.000 gledalcev, v naslednjem letu pa je ta številka presegla 15.000.  v Mladini 6. 7. 1998 takrat pod naslovom "Ana dobrotnica" zapišejo: "Končno je prestolnica prišla do festivala pouličnih gledališč, festivala, ki na tranzicijski dieti iz pehanja in televizije hirajoče meščane pita z umetnostjo, ne da bi opazili ali imeli kaj proti." 1999 Ana Desetnica že drugo leto ni več le festival dveh mest, Ljubljane in Maribora. Predstave Ane Desetnice namreč gostujejo tudi na Soboških dnevih v Murski Soboti. Se pa to leto v okviru festivala zgodi pomemben preboj. Oblikuje se LENTeater, zasedba v kateri se združi šest različnih slovenskih ulično-gledaliških skupin: Dejmo stisn't teater, Gledališče Ane Monro, KD Priden možic, Matjaž Javšnik in drugovi, Teater Gromki in Teater Torpedo - s ciljem, da pripravi skupno festivalsko stvaritev pod okriljem in v produkciji Festivala Lent. To je prva tovrstna vseslovenska združba in produkcija. 2000 Po Mariboru, Ljubljani in Murski Soboti to leto Ano Desetnico sprejme tudi Nova Gorica. Nastopajoči so vse bolj raznoliki, prihajajo pa kar iz desetih držav. Gledališče Ane Monro to leto na ogled postavi zelo odmevni predstavi: Poroka in Zločin za kazen. Gregor Butala pa v Dnevniku 3. 7. 2000 po naslovom "Ko mesto postane oder" zapiše:  "Obilica poulične gledališke zabave se je tako izkazala kot nad

Airbeletrina, 5. junij 2012 ― William Wordsworth je leta 1800 dopolnil izdajo Liričnih balad iz leta 1798, dodal pa jim je še predgovor. Razmislek je doletelo, da je dobil oznako teksta, ki je utemeljil in upravičil romantično poezijo. A romantiki, ne zgolj zaradi različnih nacionalnih okvirjev, bi težko pripisali, da je bila toliko duhovno poenoteno gibanje, da bi ga lahko določil en sam tekst. Pretirano posplošujemo, ampak razpršenost romantičnih smeri in idealov lahko pripišemo temu, da so prvenstveno pomenili zgolj reakcijo na razsvetljenstvo in pričevanje posledicam, ki jih je naplavila doba prevratov. Romantika je šele skozi proces oblikovala svoje mesto izjavljanja in svoj odnos do razsvetljenstva. Wordsworthov predgovor je moment znotraj tega procesa, je stava, opredelitev glede tega, kaj je romantična poezija in kakšna je njena vloga v svetu. Med drugim pesnik v predgovoru posebej razmejuje vlogo pesnika od vloge znanstvenika, hkrati pa mesto v svetu določi obema, je torej, kot rečeno, eden od večih poskusov iskanja zveze in razlike med razsvetljenstvom in romantiko, ki mu določeno razumevanje romantike pripisuje velik pomen. Wordsworth zapiše:

Airbeletrina, 4. junij 2012 ― Lirični opisi sveta, ki ima še kako resnične geografske koordinate, točke med eno, drugo in tretjo deželo, med enim in drugim jezikom, med zahodom in vzhodom, zunanjim in notranjim svetom, skritim za žaluzijami v sobi za siesto: nekje tu vmes se riše morje spominov pisateljice, pripovedovalke in hkrati glavne junakinje knjige Morje modro moje Ilme Rakusa. Meje v tem morju so zgoščene v pričakovanja, so točke stika, trenja, ki kar kličejo po tem, da jih prečkaš, presežeš, da greš čez za svojim daljnotožjem, ki te vleče iz vzhoda na zahod pa spet nazaj k svojem izvoru za železno zaveso. Morje modro moje je en sam obet večnega stopanja v niti dvakrat isto reko, morje je tisto, kar je neopredeljivo, spremenljivo, nezamejena svoboda gibanja in pogleda.