Zauberberg (Aljoša Harlamov), 11. marec 2013 ― Rene Magritte: Portret (1935). Vir: Wikipaintings V medigri likovne kompozicije in upodobitve vsakdanjih objektov tihožitje odpira prostor vsakdanjega sveta; konstruira modele novih prostorskih odnosov, ki so sredstvo, s pomočjo katerega naseljujemo ta svet na alternativne načine. Na tej osnovni ravni, kot kompozicijsko obliko, lahko pojem tihožitja v popolnosti apliciramo na moderno literaturo. Posebno osupljive so tri vzporednice: osredotočenost na ne-pomembne materiale, intenca, da je material predstavljen v neki surovi obliki, nepodrejenost reprezentacijski strukturi zapleta [plot], in želja po razgaljanju prostorskih vzorcev izkušnje, namesto časovne organiziranosti doživljanega časa. [...] Na tehnični ravni si moramo literarno tihožitje predstavljati kot avtonomen opis ali sliko, pri katerem besedilo ne sledi več pripovedovanju, ampak se zadržuje na detajlih in organizira prikaz slike. Rezultat tega je podoba, vendar ne v kakršnemkoli vizualnem smislu – besedilo ni ekfraza stvarnega oziroma fikcijskega platna –, ampak v smislu shematizacije področja realnosti, katerega red opazujemo znotraj umetniške prezentacije. Taka avtonomna slika služi različnim namenom, a skupni vložek le-teh je, kot se zdi, na novo ovrednotiti nek del stvarnosti, ki je ujet v tihožitju. Frederik Tygstrup: Still Life: The Experience of Space in Modernist Prose. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 263–264 ___________________________________________________________________________________ Through the interplay of artistic composition and presentation of everyday objects, still life painting opens up the space of the everyday world; it constructs models of new spatial relations designed as means to inhabit this world in alternative ways. On this level of generality, considered as a compositional design, the notion of still life seems to apply p