Zauberberg (Aljoša Harlamov), 7. april 2013 ― Zaradi omejenega razpravljalnega prostora sem za analizo izbral tri pripovedovalce, po enega za vsak tip.* Nezanesljivega presojevalca bom predstavil s pomočjo trilogije Zorana Hočevarja Porkasvet (1995), Za znoret: roman (1999) in Rožencvet (2004),[4] nezanesljivega razlagalca z romanom Marka Sosiča Balerina, Balerina: kratki roman (1997)[5] in nezanesljivega poročevalca z romanom Vinka Möderndorferja Opoldne nekega dne (2008). Izbiro je pogojevala predvsem nazornost pripovedovalčeve nezanesljivosti.             Nezanesljivi presojevalec v sodobnem slovenskem romanu »Nekega dne proti koncu junija je Gojka prišla k meni na vrt. Na vrtu je ni bilo že od malega, od tedaj, ko sem jo kresnil. Jebiga, tacala mi je po čebuli. Zdaj je bila stara pa 22 let in noseča. Takoj sem vedel, da bo sranje.« (Hočevar 1995: 5–6.) Tak je začetek romana Zorana Hočevarja Porkasvet, prvega iz trilogije o sleherniku, šoferju Vojcu Pujšku, karikaturi povprečnega Slovenca. Že v uvodnih stavkih se še tako potrpežljiv bralec ne more ogniti negativnim moralnim sodbam o pripovedovalčevih dejanjih, ramišljanju, mnenjih ipd. Vsaka njegova izjava ima specifične ideološke pomene, je podana skozi sito njegovega osebnega pogleda na svet in bralec lahko že od prve strani ugotavlja, da se ta razlikuje od prevladujočih norm in vrednot, ki veljajo v času in kulturi, znotraj katerih je bilo delo ustvarjeno in znotraj katerih je brano, tj. demokratični Sloveniji na prehodu v oziroma že v enaindvajsetem stoletju. S strani avtorja, tudi seveda implicitnega avtorja, se v tem (v takem začetku) morda kaže izrazita potreba po tem, da očitno izpostavlja pripovedovalčevo nezanesljivost. Kakšen se torej bralcu (samo)razkriva Vojc Pujšek skozi nadaljnje branje? Pujšek je nasilnik brez kanca empatije, ne premore je niti v odnosu do lastne hčere, kakor kasneje ne do sester ali matere. Emocionalno je zavrt, javno izražanje čustev in nežnost ne sodita v njegovo podobo pravega moškega – svoje razburje