Airbeletrina, 2. april 2013 ― Čeprav smo v zadnjem četrtletju Slovenci pokazali, da v kritični politični situaciji znamo stopiti skupaj in pokazati zobe nepravičnosti in korupciji, bo pot na tem področju še trnova. Da bo poleg zamenjave političnega vrha nujna tudi zamenjava ljudi v javnih ustanovah ter »prevetritev« podjetij, ki se nahajajo v zasebnih rokah, pa kažejo tudi osebne izkušnje marsikoga od nas, ki brezuspešno skuša najti zaposlitev, pa nam ekonomsko-politične razmere v podjetjih ne dovolijo, da bi prilezli dlje kot do položaja začasnega sezonskega delavca, ki ga ob prvi priliki elegantno odpustijo. Brez plačanega zavarovanja, malice in potnih stroškov seveda.

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 30. marec 2013 ― Dragi bralci in zasledovalci, dragi naključni obiskovalci ("kako poetično sem bleknu"): Če pogledate podnaslov bloga, boste opazili, da se na Zauberbergu pripravljajo določene spremembe. O teh sem razmišljal že dlje časa in prišel predvsem do zaključka, da mi kronično manjka točno tega - časa namreč. Objave še zmerom le počasi capljajo za mojim delom v okviru doktorske disertacije; tako sem v zadnjem mesecu šele začel póstati poudarke iz knjige, ki sem jo prebral že ohoho lani. In še vedno ni gori skoraj nič slovenskega materiala, razen občasnih preusmeritev na moje sprotno publicistično recenziranje slovenističnih monografij, ki se lotevajo tem iz modernizma. Četudi je več kot očitno, da so vam ravno domača poglavja najbolj zanimiva - sodeč po bloggerjevi statistiki je daleč najbolj priljubljena objava ta o Grafenauerjevi esejistiki, kar me neizmerno veseli. Morda se v luči tega zdi še toliko bolj nesmiselno širiti tale blog z novimi temami iz literarne vede. Po drugi strani pa verjamem, da bo to nekoliko popestrilo meni delo in vam branje. Vsekakor pa je moja želja še naprej čim bolj in vedno bolj redno objavljati o modernizmu in modernističnem romanu ter se kmalu lotiti slovenskega modernizma in slovenskega modernističnega romana. Je pa treba razmišljati tudi že za naprej; čeprav mi je modernizem izredno zanimiva tema in nedvomno dovolj široka, da lahko na njej delam celo svoje (akademsko) življenje, so vendar tam zunaj tudi druge teme, ki so me, me in me bodo še zanimale.  Najprej sem razmišljal, da bi tem drugim problemom literarne vede posvetil nov blog, pa sem se hitro streznil. Že tako komaj urejam ta dva, ki ju urejam, četudi sem s Pisunom ravno te dni ujel tekoče leto (zdaj lahko tam preberete celotno mojo relevantno publicistiko do 2013), poleg tega pa bom v naslednjih mesecih počasi lansiral tudi njuni angleški verziji (že vnaprej: pardon my english), saj je bila moja želja vedno čim širša zainteresirana publika - poleg tega vsebin o slov

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 29. marec 2013 ― Že pred časom je v Pogledih (številka 21, 14. novembra 2012) izšla moja recenzija 11. zvezka Interpretacij Nove revije, ki je bila posvečena Rudiju Šeligi. V celoti si jo lahko preberete na straneh Pogledov ali zdaj tudi v mojem digitalnem arhivu, na blogu Aljoša Harlamov, pisun. Tukaj objavljam samo enega od poudarkov iz knjige; o dehumanizmu novega romana, o katerem sem sicer pisal že v objavi z naslovom Janko Kos Already Did It! ali francoski novi roman in modernizem. Rudi Šeligo © Jože Suhadolnik. Via Mladina: vir. Skoraj natanko tako kot Šklovski namreč tudi Robbe-Grillet meni, da ljudje zaznavamo popačeno podobo sveta, ki ga s svojo nenehno prisvojevalsko, antropocentrično, subjektivno dejavnostjo prilagajamo človeški meri, torej humaniziramo. Zato kamen (naslov prve Šeligove prozne zbirke!) za nas ni več "kamnit", ni več to, kar je sam na sebi, temveč je le to, kar je za nas, videno skoz naše antropomorfizirajoče oči. Kamen je za nas vselej nekaj interesno zaznamovanega: gradbeno sredstvo, nakit, orožje; tudi kadar je za nas "zgolj" lepi predmet, imamo do njega svoj človeški interes, in sicer paradoksno v obliki "brezinteresnega ugajanja", itn. Robbe-Grilleteva zamisel za novi roman je zato taka: odstraniti je treba ta "za nas", našo percepcijo sveta je treba dehumanizirati, da bi lahko spet ugledali izgubljeni svet v njegovi biti, torej tak, kakršen je; to je naloga literature, novega romana. Od tod potem brezsubjektivni, nevtralni reizem, ki se osredotoča na natančno, počasno beleženje predmetnega sveta in se pri tem izogiblje vsakršnemu antropomorfizmu, vsakršni humanizaciji, v skrajni posledici: vsakršnemu pomenu. – Če zadeve razumemo dobesedno (in ne tudi po smislu), potem je po vsem sodeč prav radikalni reizem najčistejši primer potujitve. Tomo Virk: Krajša proza Rudija Šeliga. V: Tomo Virk et al, Niko Grafenauer (ur.): Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova revija, 2011 (Zbirka Interpretacije), str. 12 –13.