Radio Študent, 12. april 2015 ― Verjetno je vsak med nami že kdaj potožil na račun birokratskega kolesja naših univerz. Najsi je imelo opraviti z vpisom, prepisom, prijavo ali odjavo na izpit ali, bog ne daj, Erasmus izmenjavo. Skoraj prepričana sem, da ima vsak od nas vsaj kakšno sočno zgodbo o birokratski neučinkovitosti ali pa morda pre-učinkovitosti. Sama sem se letos seznanila z univerzitetno ali bolje rečeno – akademsko birokracijo prav posebne sorte. Iz oči v oči sem se namreč morala spopasti z etično komisijo. Etične komisije niso nič novega in tako je tudi prav. Vsi smo verjetno slišali o srhljivih psiholoških in medicinskih poskusih, ki so presegali vse meje zdravega razuma in so obsegali vse od imitacije razmer v zaporu pa do uporabe radioaktivnih in škodljivih kemičnih snovi. Takšni eksperimenti so predstavljali pobudo za ustanovitev etičnih komisij, ki so zadolžene za preverjanje morebitnih etičnih težav ob izvedbi takšnih ali drugačnih raziskav. Etične komisije naj bi zagotavljale, da udeležencem raziskav niso prizadejane nikakršne fizične ali psihološke bolečine. Ustanavljanje etičnih komisij pa se ni ustavilo pri medicinskih in psiholoških raziskavah. Razširilo se je tudi v družboslovne vede, kjer so negativne posledice raziskav v večini primerov mnogo manj verjetne kot v znanstvenih disciplinah, ki so v prvi vrsti predstavljale razlog za ustanovitev takšnih komisij. Vendar pa je izvor etičnih komisij močno zaznamoval postopke, ki so dandanes sprejeti kot standardni, ne glede na to, ali gre za izvedbo psihološkega poskusa, preproste ankete ali intervjuja. Pred nekaj tedni sem se tudi sama imela priložnost pobliže seznaniti z etično komisijo v vsem njenem sijaju. Kot kulturna antropologinja sem o etičnih komisijah že mnogo slišala. Predvsem o tem, da etične komisije v večini primerov prezirajo značilnosti antropoloških raziskav, ki obsegajo opazovanje ali opazovanje z raziskovalčevo udeležbo v opazovanih dejavnostih in ki ne želijo razumeti, da je potek takšnih kvali

Radio Študent, 12. april 2015 ― Chimamanda Ngozi Adichie, najbolj vroč izvozno-uvozni glas mlajše nigerijske literarne scene, si je slavo tako na Zahodu kot v Nigeriji priborila že s svojima prvima romanoma, in sicer s Purple hibiscus iz leta 2003 in Polovico rumenega sonca iz leta 2006, ki ga lahko prebiramo tudi v slovenskem prevodu. Tokrat nam založba Sanje v prevodu Gabriele Babnik ponuja njen zadnji roman, Amerikanka. Njena poprejšnja romana sta bila zasidrana v njeni rodni Nigeriji, prvi se posveča postkolonialnemu obdobju, drugi pa biafrski vojni, z Amerikanko pa Adichie preskakuje od Nigerije do ZDA. Zgodba, zajeta v ohlapen skelet ljubezenske zgodbe, občasno izzveni kot razvojni roman, spet drugič kot semiliterarno popisovanje imigrantske izkušnje. Glavna junakinja romana, Ifemelu, pripoveduje o svoji izkušnji zdomstva kot ena izmed imigrantov nigerijskega srednjega razreda, ki so v zavrnitvi letargičnega stanja umanjkanja možnosti v Nigeriji le-to zamenjali za tujino. In kam drugam, če ne v deželo možnosti, Ameriko, o kateri je poprej naša junakinja brala le v knjigah. V frizerskem salonu v New Jerseyju se roman »in medias res« prične. Pred vrnitvijo v Nigerijo si Ifemelu v frizerskem salonu spleta kitke, in ker je to opravilo dolgotrajne narave, se ob spletanju v flashbackih napleta in razpleta tudi pripoved sama, ki se razteza prek petnajstih let njenega zdomstva. Če je Zadie Smith imigrantsko izkušnjo popisovala prek leitmotiva belih zob (v romanu Beli zobje), si je Adichie za svojega torej izbrala motiv las temnopoltih žensk, motiv, vpet v problematiko reprezentacije lepote v zahodnem svetu, ki se ji je v duhu črnega feminizma s hvalnico volnatim lasem v pesmi Naturally posvetila že Audre Lorde. Avtorica v petinpetdesetih poglavjih imigrantsko ljubezensko zgodbo med Ifemelu in njenim prvim nigerijskim fantom, Obinzejem, ki je, bodimo iskreni, povprečna ter občasno celo klišejska in zato deluje bolj kot nekakšno gonilo pripovedi, izrablja za naslavljanje tistega, česar v