Konteksti (Tomaž Bešter), 28. avgust 2015 ― Tiha hiša je eden tistih romanov, ki svoje zgodbe ne pripoveduje na enostaven način. Problem pripovedovalca, s kakršnim smo imeli opravka recimo v Večerji, je tu pravzaprav nemogoč. Ali pa potenciran, kakor vzamemo. Sam se nagibam k tistim, ki bodo trdili, da je mnoštvo pripovedovalcev, ki nam tu narekuje tempo, v resnici močno v prid bralni izkušnji, ki jo priskrbi Orhan Pamuk v najnovejšem prevodu, pred tedni dospelim na naše police. Tiha hiša je kot mandala, ki jo gledamo, popolnoma mirnega pogleda, prevzetega nad lepoto njenega nastajanja, simetrične uravnoteženosti. Tiha hiša nastaja pred našimi očmi, in čisto nič tiha ni. V resnici kriči svoje zgodbe, teh ima namreč na pretek. In ne bivajo neodvisno druga od druge, temveč se prepletajo, tako kot zgodbe, ki jih piše življenje in življenja, ki se na nevidnih nitkah povezujejo med seboj. Kot mandala, pri kateri pravzaprav ne veš, kje bi s pogledom začel in kje smeš za hip zatisniti oči, da ne izgubiš rdeče niti, ki te je začarala v pozornost, da si sploh začel gledati. Tako, kot se zdijo vse nepomembne zgodbe vsakdanjih mimobežnosti, ki pa so takšne le toliko časa, dokler dobro ne razmislil in ugotoviš, da je takšno življenje samo. To so prve misli, ki so se mi utrnile ob branju Tihe hiše. In še vedno so tu. vir slike: sanje.si Pamukov (drugi) roman je nastajal med leti 1980 in 1983, to sta letnici, ki jih je avtor zapisal prav na koncu knjige. Do tja bralca slovenskega prevoda pelje skoraj natanko tristo strani izvrstne pripovedne moči avtorja, ki je kasneje zasluženo postal dobitnik Nobelove nagrade za književnost. Njegove besede drsijo v bralcev glavo povsem mirno, brez nepotrebnega pompa; niti takrat, ko bi zgodba kaj takšnega narekovala s skorajšnjo nujnostjo.Pravzaprav je imel avtor kar prav, da je roman naslovil s Tiho hišo. Ne da bi se že sedaj spuščal v to, ali gre za tiho, je vsekakor središče romana prav hiša. In v tej hiši živita babica Fatma in Recep, ki je nekako v vlogi njenega skrbnika. In to s