Konteksti (Tomaž Bešter), 7. marec 2016 ― Nietzschejeva izvrstna knjiga Somrak malikov mi velikokrat pride v spomin, ko se skušam domisliti najbolj žlahtne oblike cinizma, v katerega je vpeta izjemna kritika vsega, kar se je avtorju zdelo lažno. In ne glede na pretencioznost ali aroganco, s katero se je Nietzsche lotil malodane vsega, se v tej knjigi skrivajo izjemni biseri. Nekaj teh se razkrije že prav na začetku knjige, kjer so Pregovori in puščice. V tem seznamu aforizmov je moč najti tudi tisto Da živiš sam, moraš biti žival ali bog - pravi Aristotel. Manjka tretja možnost: moraš biti oboje - filozof... Tega nikdar nisem dojemal toliko kot kritiko, temveč bolj kot dopolnitev slavnega Aristotla. Ta je namreč več kot 2000 let pred tem v svoji slavni Politiki pisal o utemeljitvi človekove potrebe po življenju v polis in družbi. In v tem povsem jasno in nedvomno zapiše, da tisti, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis in je bodisi zver bodisi bog. V sredo teh dveh citatov, ki jih bržkone mnogo preveč čez palec mečem v kontekst, se mi zdi, da pada Henry David Thoreau. No, ne toliko on kot on s svojo knjigo Walden: življenje v gozdu. vir slike: sanje.si Thoreau je s svojim Waldnom pred kratkim prišel na naše police. In v sodobnem času, omreženem v vseh porah našega bivanjskega pojma, v katerem smo prepredeni z mnogim, kar kliče k nekaterim obupanim poizkusom klicanja nazaj k naravi, se zdi, da na nek način tudi ideje in predvsem način, kako in kaj je pisal v svojih biografskih črticah življenja v gozdu, kličejo k pozornosti. Thoreaujev Walden lahko jemljemo tudi povsem kot poizkus klica povratka k naravi ali pa kot ustvarjanja prostora za drugačno mišljenje. Kakorkoli že, Branje Waldna je daleč od tega, da bi bilo nezanimivo. V gozd sem odšel, ker sem hotel živeti premišljeno, se soočati le z bistvenimi življenjskimi dejstvi, in hotel sem ugotoviti, ali se ne bi mogel naučiti tistega, o čemer me življenje mora poučiti, en pa da bi, ko bi se bližala