Konteksti (Tomaž Bešter), 30. april 2016 ― Če bi bil pesnik, kakšno pesem bi napisal o odhajanju? Bi ta imela lepo, zaokroženo obliko, ki bi namigovala na popolnost nekega naravnega dejanja, ali pa bi bila v Srečkovi maniri bolj svobodna, geometrično neskladna in vsebinsko težko ulovljiva, da pokaže nemoč ujetosti občutja v nekaj vrstic in predvsem spoštovanje do globokih neizrekljivosti govorice, ki nam vlada v duši? Ali bi pisal o tistih, ki so šli ali o tistih, ki so ostali? Bi bila to žalostna ali vesela pesem?  In tudi če bi rešil te dileme, bi še vedno bil daleč temu, da bi začel razmišljati o tem, kako bi začel in kako končal. Vse silnice tega sveta ne zmorejo odgovora na to, ali sem sploh zmožen napisati takšno pesem. Res ni enostavno pisati o tem, kaj odhajanje sploh je in koliko škode nam povzroča. Nam in naši okolici, vsem okoli nam. Kje se začne odhod, kje se prične ločitev in kje se konča človekova konsistenca. Ne, res ne gre za enostavne reči. Ravno zato se je z vso mero resnosti tega lotil tudi Goran Vojnović v svojem najnovejšem delu Figa. In v njem povedal, kar se o tem povedati da. Kot, da so bili Čefurji raus in Jugoslavija, moja dežela le priprava na to, da prihaja čas za delo, ki bo v pravem poetičnem smislu iskalo ravnotežje med osebno etiko posameznika in družbeno pogojenostjo vsega, kar tega posameznika obdaja. Iskanje meja vpliva družbe na trdnost tega, kar človek je. Vse to skozi različne moduse odhajanja, krvavo bolečo rdečo nit romana Figa. Odlično pisanje, ki še enkrat znova dokazuje, kako imamo Slovenci izjemne pisatelje, ki so dojeli, da so velike zgodbe utemeljene na pomenu, ki ga v njih kažejo majhni ljudje z majhnimi zgodbami, ki prav lahko sploh ne obstajajo. A dovolj je senca dvoma na njihov neobstoj, pa je literatura svoje opravila. vir slike: knjigarna-beletrina.com Veliko se dogaja v romanu Figa. Zgodba sledi ekspoziciji družinske geografije in v besede ujame tri, malodane štiri generacije družine in se suče v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja do danes. Mnog