Notranjsko primorske novice » Kultura, 1. avgust 2022 ― Pavlovčeva galerija gosti Matejko Belle in Lokesha Sonija Featured Ilirska Bistrica – V Pavlovčevi galeriji v Ilirski Bistrici je 29. julija svoja dela na ogled v sodelovanju z radžastanskim slikarjem Lokeshem Sonijem postavila kraška akademska kiparka Matejka Belle. Naslov razstave je Hodil po zemlji sem vaši in lahko bi rekli, da se je porodil ob pogledu na tlakovano pot iz sedmih tlakovcev, v katere je ustvarjalka vdolbla odtise stopal do take popolnosti, da se zdi, kot da so ti nastali v pogrezanju stopal popotnika na nekakšni nikoli dokončani poti. Razstava, kiparka Matejka Belle, Pavlovčeva galerija, Ilirska Bistrica, 29. julij–30. avgust 2022 Foto: Petar Nikolić Matejka izbira med kamninami s Krasa. Iz Koprive so med drugim pripeljani stari obdelani leseni tramovi, ki služijo kot svojevrstne klopi. Na dve je posedla kamniti skulpturi, na tretji pa je z zlato obarvano vdolbino prikazala odsotnost ´nekoga´, ki je tam sedel stoletja. In še in še. Matejka rada sodeluje z indijskim slikarjem Lokeshom Sonijem in tokrat sta moči združila v razstavi, ki je kot celota obarvana z njegovimi duhovitimi portreti. Na svečanem odprtju razstave, ki ga je vodil kustos galerije Rajko Kranjec, je o ustvarjalni poti obeh avtorjev in o ogleda vredni razstavi spregovorila likovna kritičarka umetnostna zgodovinarka Polona Škodič. Razstavo si obiskovalci lahko ogledajo vse do 30. avgusta. Matejka Belle je študirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Po daljših študijskih potovanjih po Indiji, Avstraliji in Afriki se je vrnila v Koprivo na Krasu, kjer živi in dela kot samostojna ustvarjalka in ima svojo galerijo. Imela je že 48 samostojnih razstav, sodelovala na več kot 250 skupinskih razstavah, ustvarjala je na številnih kiparskih simpozijih doma in v tujini. Nanjo močno vplivajo starodavne kulture eksotičnih dežel, v svoje izdelke vnaša tudi različne zgodbe in odnose med ljudmi. Pri srcu ji je preprostost. Indijski slikar

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. julij 2022 ― Pravilo superpozicije je v polju geologije izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki sledi pravilu, da se mlajše plasti usedlin vedno nalagajo na starejše. S tem terminom Lucija Rosc opisuje lastno delo, saj v njeni različici superpozicij novo vedno nastaja v relaciji do starega. Z raziskovanjem pomena arhiviranja in ohranjanja predmetov iz svojega družinskega okolja ustvarja družinski album, mešanico fotografskih kompozicij iz navidezno naključnih predmetov in svojih umetniških intervencij. Na samostojni razstavi v Galeriji Škuc predstavlja fotografska dela, ki jih tokrat združuje z instalacijo, videom in interaktivno videoigro, večmedijska razstava pa vzpostavlja odnos med njenimi spomini in otroškimi vtisi ter njeno sedanjo estetiko. V novih delih, deloma nastalih v kontekstu umetničine magistrske naloge, prvič eksplicitno pokaže intimno plat svojega ustvarjanja, saj so njene prepoznavne živobarvne kompozicije postavljene ob bok družinskim fotografijam starih staršev iz umetničinega zgodnjega otroštva. Prav dedek in babica sta z nenehnim zbiranjem raznovrstnih predmetov ključno vplivala na njeno umetniško prakso, ki temelji na poveličevanju navidez neuporabnih ali nezanimivih, vsakdanjih predmetov. Skupki različnih materialov, ki izvirajo iz njenega otroštva ali pa jo nanj spominjajo, imajo v kompozicijah osrednje mesto. Naj gre za pest frnikol, čopičev, plastično igračo ali staro kolebnico, v vpadljivo osvetljenih konstrukcijah postajajo vsi avtonomni subjekti. Njen pristop k fotografiranju, ki z bleščečo osvetljavo spominja na oglaševalsko fotografijo, z izborom preprostih (a za umetnico sentimentalnih) predmetov vseskozi deluje kot igra. Poleg fotografskih kompozicij, s katerimi Rosc gradi svojo prepoznavno estetiko, se na razstavi Superpozicije bolj kot kadarkoli posveča konceptu spomina in tvorjenja fiktivnih pripovedi. V videoigri Udén[1] je prizorišče njenega otroštva njiva starih staršev v Zgornji Savinjski dolini, ki jo najemata že iz časa pred njen