Špehšpilja, 30. julij 2014 ― Zbiranje starih ekip, večinoma glasbenih, je vselej pospremljeno z dobršno mero skepse. Nam imajo stari prdci pokazati kaj svežega, ali gre zgolj za jahanje na valovih stare slave v še poslednjem poskusu trpanja soldov v zgubane žepe starih karirastih hlač, zalikanih na rob. A glasbenikom je lažje. Če se želiš na stara leta vrniti kot komik, moraš biti resnično kulten, da si ljudje želijo znova slišati stare šale. Komiki nimamo prednosti glasbenikov, ki zapojejo prvo vrstico komada, nato pa publika prepeva do zadnjega refrena. Razen če si kerlc pythonovskega kova, ki je s svojimi skeči zarezal v vesoljno zavest in so izbrani citati tvojega dela prešli v splošno rabo. Če ne bi ustvarili prizora o mesnem narezku (oziroma doručku, kakor ga v Sloveniji še vedno imenujemo vsi starejši od petindvajset let), ki je zakrivil poimenovanje za neželeno pošto, danes najbrž ne bi govorili, da nas je zjutraj v inboksu čakal cel kup spama, ampak bi tovrstne pošiljke morali poimenovati po najbolj nadležni stvari iz osemdesetih let. In fraza »danes sem prejel tri refrene The Final Countdown« ne zdrsne tako lepo z jezika kot spam. Ponovna združitev Monty Pythonov je vseeno postregla z dovolj svežine, da je ne moremo etiketirati kot zgolj še eno zbiranje sredstev za ločitveni sklad Johna Cleesa. Česar se v predstavi Monty Python Live (Mostly), ki smo jo v nedeljo lahko iz londonskega O2 prek satelitskega prenosa spremljali v kino dvoranah širom sveta, tudi dotaknejo. Bleščavo odrsko priredbo svojih najbolj znanih skečev so namreč mestoma začinili s ščepcem aktualne samoironije (Pogovor sodnikov: »Si ti vodil Cleesovo ločitev?« »Katero? Štiri so bile.«) in vpletanjem sodobnih popkulturnih referenc (Recimo ekipe Top Gear v šov Izsiljevanje: »Jeremy Clarkson, prijeten poba, ampak globoko izprijen.«) Še vedno je prisotna kemija med člani in želja po nagajanju soigralcem. Tako Cleese v prizoru o proizvajalcu čokolade, ki v svoje praline tlači nevarne dodatke, Terryju Jonesu izmakne škatl