Poiesis,
15. maj 2016
― Začniva kar na začetku: kako in zakaj poezija? Kdaj te je prvič nagovorila in kdaj in zakaj si sama prvič segla po peresu z namenom, da napišeš verze? Kdaj sem prvič začutila veter? Katerega drevesa listi so me prvič nagovorili? Zakaj so bele dišeče rjuhe, ki so plapolale na vrtu, ostale v mojem spominu kot notranja koža maminega trebuha, ki me brani in boža dušo v trenutkih nestrpne razdražljivosti? Kdaj sem prvič spregovorila besede, ki niso bile moje, na odru, in se v njih znašla sredi nove dežele, v kateri je vse nekako bolj jasno? Kdaj sem prvič zatrepetala ob občutku, da je med besedami več, kot obvladujem z razumom? Zvenelo bo precej enostavno, a spominjam se učne ure, ko je učiteljica predavala o »pojmih«. Opazila sem, da nekateri sošolci vedo, kaj je pojem in da nekateri tega ne vedo. Ne da ne bi razumeli smisla besede »pojem«, opazila sem, da ne poznajo, ne slutijo širine, globine in neskončnosti pojma pojem. Kaj pravzaprav je pojem? Miselna tvorba. Intuitivno, za-vedenje, za-slutenje nečesa, konkretnega ali abstraktnega. Beseda in njen pojem sta kot tvoje golo telo in morje. Skočiš, stopiš ali padeš v morje in zaslutiš, da si v stiku s celim oceanom. [...]