Radio Študent, 4. oktober 2014 ― V današnji Teoremi dregam v dihotomijo državna/nomadska znanost. Koncepta sta ustvarila filozof Gilles Deleuze in psihoanalitik Felix Guattari. Pojma sta obravnavana v njuni knjigi Tisoč platojev, natančneje v platoju o Nomadologiji. Za primerjavo sem korelate njunih konceptov poiskala pri Paulu Feyerabendu in Brunu Latourju.   Za začetek poslušajmo, kaj imata o državni znanosti povedati snovalca konceptov. Za državno ali kraljevsko ali institucionalizirano znanost sta značilni utemeljenost v državi in legitimatorska funkcija. Deleuze in Guattari ji pripišeta statičnost, stratificiranost, hierarhije, determiniranost, esencialnost in uniformiranost. Prispodoba za državno znanost je drevo. Ne glede na razpršenost korenin in krošnje, vedno obstaja eno deblo, ki izhaja prav iz teh korenin. Cilj ohranitve enega izvora, ki je za državne prakse običajen, je ohranitev reda, identitete in prepoznavnosti. Država se namreč boji spremembe, inovacije in kreacije zunaj običajnih okvirjev. Preferira seveda državno ali kraljevsko znanost in s pomočjo politik ter institucij omogoča njen primat. Na primer s šolskim sistemom, katerega Paul Feyerabend komentira takole: »na tem svetu so ljudje, ki verjamejo, da se Zemlja suče okoli Sonca. Pravijo: Zemlja se suče okoli Sonca – vse drugo je nesmisel.« Deleuze in Guattari za vrsto delovanja, značilno za državno znanost, označita diskusijo. Imata jo za 'vajo v narcisizmu', kjer se ljudje izmenično razkazujejo. Poziv 'Diskutirajmo!' tako označita za 'akt terorja'. Kot zagovornika nomadizma pozivata k postavljanju vprašanj in ne k diskutiranju rešitev – ali kot je formuliral antropolog Clifford Geertz: »Če ne veste odgovora, diskutirajte o vprašanju«. Postavljanje vprašanj in odmik od stabilnosti sta značilnosti nomadske znanosti, ki slednjo postavljata nasproti državni. In končno: nomadstvo je za Deleuza in Guattarija življenjski stil posebne vrste. Nomadi se razlikujejo npr. od migrantov, saj njihov cilj ni natančno