Radio Študent, 8. januar 2015 ― Čeprav nas igre neredko postavljajo v vloge osamljenih jezdecev in samosvojih herojev, pa po drugi strani storijo praktično vse, da bi nas zavarovale pred dejansko samoto. Naj se fantazijski svet na vašem ekranu še tako ponaša z odtujenostjo ali post-apokaliptično mrakobnostjo,  pa vas bo v končni fazi vselej skušal zabavati s pestrim naborom soljudi ali drugih življenjskih oblik. Kot smo pokazali že pri Dear Esther v eni prejšnjih edicij te rubrike, je samota zelo močan element. Da za izrazito doživetje ne potrebujemo kopice sovragov in udarne tehno glasbe, pa dokazuje tudi Gone Home, udeleženec tokratnega Pritiskavca. Zgodba o enem največjih indie presenečenj se začne s tiho protagonistko Katie, ki se po študiju v Evropi leta 1995 vrne k svoji družini. Znajde se pred vrati domače hiše, kjer jo pričaka skrivnostno sporočilo najstniške sestre, v kateri se ji opraviči zaradi svoje odsotnosti in jo v ljubeznivem, a skrb zbujajočem tonu prosi, naj je nikar ne išče. Hiša je strašljivo očitno prazna. Telefonska tajnica vrti zaskrbljujoča sporočila, iz katerih sledi, da je sestrica pobegnila od doma, njeni starši pa jo panično iščejo. Prične se napeto iskanje pojasnil, kaj je pripeljalo do zapleta. Čeprav se to morda sliši kot začetek detektivke, je Gone Home vse prej kot to. Prej bi ga lahko opisali kot avanturo, kjer z brskanjem po deželni vili polagoma odkrivamo družinsko zgodovino. Da je navidez preprost nastavek zgodbe tudi najbolj učinkovit, postane očitno takoj, ko za seboj zaloputnemo vrata podeželske vile in se znajdemo v preddverju v spremljavi nenehno bobnečega dežja in tihe melodične glasbene podlage. Če nič drugega, nas minimalizem prisili k pozornosti na detajle. Vsaka omara, vsak predal lahko nosi ključ do novega spoznanja. Vsak zatemnjen hodnik deluje strašljivo, dokler ne prižgemo luči in se lotimo vohljanja. Monotonijo osame bo odslej prekinjal samo glas sestrice, ki nam ob vsakem odkritju prebere odlomek iz svojega dnevnika. Preostali čas

Radio Študent, 8. januar 2015 ― Sarajevsko javno podjetje otroških vrtcev “Otroci Sarajeva” je napovedalo zaprtje svojih vrtcev, saj na bi bili zaposleni in otroci ogroženi zaradi okoliških potepuških psov. Novemu valu strahu in panike pred tako imenovanimi psi lutalicami je botroval napad več štirinožnih kosmatincev brez lastnikov na eno od zaposlenih v otroškem vrtcu v sarajevskem naselju Kovači. 59-letnica, ki naj bi jo psi pogrizli po nogi in roki, je po zatrjevanju vodstva vrtcev že druga žrtev potepuških psov na zaposlene v vrtcu. Dogajanje v naselju Kovači in opozorila vodstva javnih vrtcev ponovno izpostavljajo problem zapuščenih psov v Sarajevu in drugod po Bosni in Hercegovini, ki je sicer prisoten že vrsto let. Samo v Sarajevu se še vedno potika več več kot 10.000 potepuških psov, oblasti pa, čeprav imajo primerne zakonske vzvode, ne ukrepajo. Pri fundaciji Dogs Trust Bosnia, kjer se že dlje časa sistematično ukvarjajo s problemom zapuščenih psov v državi, napovedi vodstva vrtca o njihovem zaprtju ne komentirajo, so pa ob tem opozorili, da, če bi se zakon o zaščiti in dobrobiti živali vsaj malo izvajal, do napadov ne bi prišlo. Govorili smo s predstavnico Dogs Tursta za Bosno in Hercegovino, Sanjo Bianculli. izjavi prisluhnite v posnetku celotne oddaje. Glavna težava je predvsem neodgovorno lastništvo nad psmi, saj se ti zapuščeni in na ulici znajdejo predvsem po zaslugi naveličanih in neskrbnih nekdanjih lastnikov.    izjavi prisluhnite v posnetku celotne oddaje. Oblasti v Sarajevu so, kot smo slišali, zakon za zaščito živali sprejele že pred skoraj 6 leti, potem pa so pozabile nanj in na njegovo izvajanje. Zakon, ki je med drugim ukinil konjederske službe, je po mnenju naše sogovornice odličen okvir za reševanje problematike zapuščenih psov in morda ob drobnih popravkih potrebuje zgolj dosledno izvajanje. izjavi prisluhnite v posnetku celotne oddaje. Čeprav se zdi, da so pristojni z izglasovanjem primernega zakona zaspali pri reševanju težav zapuščenih psov, ki

Radio Študent, 8. januar 2015 ― "Čestitamo Franciji in njenim sinovom, ker so poželi to, kar so posejali z lastnimi rokami." To je bil samo eden od podobnih komentarjev na vahabističnih internetnih straneh, ki so bili objavljeni takoj po napadu na sedež satiričnega francoskega tednika Charlie Hebdo, v katerem je bilo ubitih 12 oseb, večinoma urednikov in novinarjev omenjenega časnika. To zagovarjanje terorističnega napada v virtualnem svetu je potekalo istočasno z množičnimi, spontanimi demonstracijami v središču Pariza in številnih drugih mestih, s katerim so državljani Francije izražali svoj protest zoper krvavi strelski pohod, po katerem so teroristi uspeli celo zbežati in njihov pregon še vedno poteka. Razlika med obema pogledoma na napad seveda ne bi mogla biti večja. Na eni strani velika večina "zahodne" javnosti - vključno celo z Rusijo in latinskoameriškimi državami - obsoja teroristični napad, na drugi strani pa ne povsem nepomemben del muslimanskega sveta napad na tiste, ki naj bi s svojimi karikaturami žalili preroka razume in podpira. Na eni strani so tisti, ki v napadu, tako kot nemška kanclerka Angela Merkel, vidijo napad na svobodo govora in evropske vrednote, na drugi strani so tisti, ki v islamu prepovedano upodabljanje preroka Mohameda in norčevanje iz njegove podobe vidijo kot najhujši zločin. Zločin, ki je celo večji od uboja njihovih žrtev, novinarjev in karikaturistov. Trezna in samokritična presoja tega dogodka zato ni povsem enostavno početje. Če bi šlo zgolj za vprašanje, ki se nanaša na Evropo, potem bi bila presoja lahko enoplastna in enostavna - svoboda govora in izražanja ima vsaj na evropskem kontinentu praviloma večji pomen od zadržkov v obliki prizadetih verskih čustev. In tudi v skladu z mednarodnimi konvencijami je seveda zelo jasno, da nihče, niti najbolj prizadeti branilci islamske vere nimajo pravice vzeti pravice v svoje roke, jemati življenja, da o nesprejemljivosti napada na novinarje in urednike, ki v zahodnih družbah predstavljajo nekakšno če

Radio Študent, 8. januar 2015 ― Drevi prihaja v Slovensko kinoteko v goste zagrebški festival Filmske mutacije: VIII. Festival nevidnega filma, ki se je odvil v mesecu decembru. Ta že na implicitni ravni kaže na lastno kuratorsko politično gesto. Posveča se manj vidni zgodovini filma in kuratorstvu tovrstne zgodovine in s tem razteza polje vprašanja, kaj naj bi zgodovina filma pravzaprav bila. Nocoj začenjajo s filipinskim novim valom in divjim dečkom nove filipinske produkcije, Khavnom De La Cruzom, jutri sledi projekcija filma Leila in volkovi ter pogovor z režiserko Heiny Srour. Več je povedala urednica filmskega programa Slovenske kinoteke, Varja Močnik. Izjava se nahaja v posnetku oddaje Program začenjajo s filmom Filipinski novi val: To ni filmsko gibanje. Izjava se nahaja v posnetku oddaje   V ljubljanski Drami pa v sklopu platforme Drama laboratorija in v sodelovanju z AGRFT napovedujejo tri januarske predstave, ki prinašajo nove dramske prevode v slovenščino Dijane Matković in prve slovenske uprizoritve prav teh tekstov; Jaz ali kdo drug Maje Pelević v režiji Tina Grabnarja, ki bo premierno uprizorjena jutri, Gozd se svetlika Milene Marković v režiji Žige Divjaka ter Čiščenje idiota Milana Markovića v režiji Juša A. Zidarja. Govori Jernej Pristov, vodja odnosov z javnostjo ljubljanske Drame: Izjava se nahaja v posnetku oddaje Seveda pa ostaja vprašanje, ali Drama laboratorij kot nekakšna raziskovalna platforma, ki s pripuščanjem mladih avtorjev in raziskovanjem drugačnih produkcijskih postopkov in je umeščena v osrednjo nacionalno institucijo, res mora zavzeti tudi tovrsten prostor, ki se približuje nekakšnim off prostorom?

Radio Študent, 8. januar 2015 ― Po včerajšnjem napadu v Parizu na satirični tednik Charlie Hebdo, v katerem je bilo ubitih 12 ljudi, med njimi tudi urednik časnika Stephane Charbonnier, naj bi policija prijela sedem ljudi. Po policijskih virih sta streljala brata Said in Cherif Kouachi, ki sta še vedno na begu. Mlajši brat Cherif je bil sicer že obsojen terorizma leta 2008 zaradi novačenja Al Kaidnih bojevnikov za spopade v Iraku. Odgovornosti za napad ni prevzela še nobena skupina, vpletenost je že zanikala Al Kaida, v poročanjih pa prevladujejo ugibanja, da gre za individualno akcijo. Izvedba napada daje sicer slutiti, da so imeli storilci pri načrtovanju določene notranje informacije, saj je do streljanja prišlo ravno v času uredniškega sestanka. Strelski napad v Parizu bo po vsej verjetnosti le še okrepil porajajoči se evropski nacionalizem, ki se z zmedenim sovraštvom obrača proti priseljencem v Evropi. V Le Mansu so tako policijske oblasti zabeležile eksplozije več vadebnih granat pred tamkajšnjo mošejo, prav tako je prišlo do odprtega streljanja blizu muslimanske molilnice v četrti Port-la-Nouvelle pri Norrbonu in eksplozije v prodajalnici kebaba v mestu Villefranche-sur-Saone. Ameriška vojska je prijela enega od treh glavnih mož ugandske krščanske milice Gospodova uporniška vojska, poveljnika Dominica Ongwena. Militantna skupina, ki je postala prepoznavna zaradi globalne propagande akcije proti vodji skupine, Josephu Konyu, je obtožena več tisoč ugrabitev otrok v regiji osrednje Afrike, ki dečke postroji v svoje vrste, deklice pa naj bi čakala usoda spolnih suženj. Omenjenega poveljnika je v spopadu v Centralnoafriški republiki v začetku tega meseca prijela uporniška skupina Seleka, ki ga je predala ameriškim vojakom. Zajetega Dominica Ongwena sedaj čaka proces pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, ki je na njegovo ime izdalo obtožnico zaradi zločinov proti človeštvu, vendar so ugandske oblasti podale zahtevo, da se mu sodi pred domačim sodiščem, o čemer pa se bo predvidoma