Radio Študent, 15. januar 2015 ― Društvo cinikov predstavlja radijski strip ISIS, osmi del. Na podmornice pri andaluzijski obali so borci Islamske države nalagali drugo pošiljko heroina za Alžirijo, ki pa bo samo krinka za osvojitev te države, ki ji je sicer prijalo dejstvo, da je tudi Francija postala del Kalifata in da so pred osvojitvijo Španije likvidirali nekatere novinarje in karikaturiste v Parizu. Kalif black devil je preko cybercaliphata ukazal vsem borcem: okoli roke boste nosili trak, na katerem bo pisalo – vsi mi smo kalif black devil -, ali pa boste pogubljeni z levimi liberalci! Nato so bili v bunkerju blizu Granade, saj so letala Združenih držav Amerike in Velike Britanije izvedle nekaj napadov na Granado in Madrid. Vendar so borci naredili živi ščit iz ljudi   in so bili napadi omejeni. (zvok letalskih bomb) Ubili so pet borcev in 10 civilistov. Tukaj pač ni bilo Pešmerge, da bi poleg letalskih napadov izvajali kopensko ofenzivo. Tretja žena od kalifa Z-mija, je oblečena v pajkice poklicala pripadnika skupine Boko Haram k sebi: do kam so prišli vaši v Nigru, slišala sem, da dobro napredujejo, saj mora biti naš napad na Alžirijo iz severa in juga časovno usklajen. Borec Boko Harama je gledajoč njene razgaljene noge odvrnil: Predvčerajšnjem smo vdrli v Niger, še prej pa zravnali mesto Baga z zemljo. V Alžiriji imamo sicer kar nekaj privržencev. Babajić je nadaljeval: vse te profane ustave severozahodnih Afriških držav bomo ukinili in jih priključili h Kalifatu.   Letalski napadi so med diskusijo prenehali in odšli so na prosto. Borec skupine Boko Haram je preko i-phona preverjal pozicijo njegove skupine v Nigru rekoč: še imamo nekaj časa, preden krenemo proti Alžiriji pod krinko dostave Heroina. Preko strogo varovane in kodirane linije Cybercaliphate je Sartre, ki je upravljal Pariz pod Kalifatom, poklical Kalifa: ljudje v Parizu so se zbrali na shodu s pisali in pravijo, da jim nihče ne bo vzel svobode ter jih ustrahoval. Saj veš, da nosijo trakove z napisom "

Radio Študent, 15. januar 2015 ― SpaceChem je igra, ki jo je skoraj nemogoče uspešno priporočiti prijatelju. Naj demonstriramo. Gre za puzzle game, v katerem programirate kemijske reaktorje. V eni od zgodnejših misij recimo dobite v reaktor dva vhodna elementa, srebro in fluor, ki ju morate spojiti v srebrov flourid in poslati na izhod reaktorja. Uganke postajajo vedno težje, v ozadju je dokaj nepomembna zgodba in... to je v bistvu to. Zveni dolgočasno, ne? No, pa ni. Če so vam količkaj všeč uganke, se boste zabavali, kot že dolgo ne. Kakor se za ta žanr spodobi, je SpaceChem vožnja z rollercoasterjem za vašo samozavest. Iz naloge v nalogo se boste ves čas gibali nekje med »fak, jaz sem totalen genij« in »jebem ti jebeno trojno kovalentno vez«. Ampak gremo od začetka. Prvo in zelo pomembno dejstvo je, da vam bo pri igranju SpaceChema znanje kemije koristilo približno toliko, kot bi vam diploma iz geologije v Minecraftu. Igra sicer uporablja določene kemijske zakonitosti za osnovno mehaniko ugank, ampak če veste, da obstaja periodni sistem elementov in da se atomi lahko povezujejo v molekule, veste dovolj. Zelo zgovorna je anekdota, po kateri je eden od sodelavcev avtorju igre menda očital, da bi se je gotovo prodalo dvakrat več, če bi se imenovala SpaceGems in bi temeljila na izmišljenih pravilih. Osnovni gradnik vsake uganke je reaktor, ki ima dva vhoda, dva izhoda in dva waldota oz. po naše daljinska manipulatorja - nekakšni robotski ročici, s katerima premikate snovi po reaktorju. Za uspešno rešitev uganke morate skonstruirati postopek, v katerem waldo na vhodu prevzame vhodno molekulo, jo v reaktorju poljubno preoblikuje, denimo razcepi, nato pa pošlje na pravi izhod. V večini ugank boste morali sestaviti verigo več reaktorjev, da boste od izhodiščne snovi prišli do končnega rezultata, pri čemer je možnih rešitev ponavadi veliko. Prav ta kreativna svoboda vam bo mnogokrat prinesla zmagoslavne občutke ob lastnih bistroumnih domislicah in unikatnih rešitvah problemov. Posamezne ug

Radio Študent, 15. januar 2015 ― Več kot 200 migrantov, nameščenih v azilnem centru na otoku Manus v Papui Novi Gvineji, kamor Avstralija pošilja nezakonite migrante, gladovno stavka zaradi obupnih bivanjskih razmer. Zaprti migranti so po navedbah enega od njih začeli odklanjati hrano, potem ko so jim avstralske oblasti zaradi domnevne okvare začele odrekati tekočo vodo za osebno higieno, najmanj 10 na Manusu prisilno nastanjenih priseljencev pa proti nevzdržnim razmeram protestira tudi z molkom. Večina migrantov je v begunskih centrih nastanjenih že več kot 18 mesecev, ob obupnih bivanjskih pogojih pa se srečujejo še s sovražno nastrojenim lokalnim prebivalstvom. To je lani celo nasilno vdrlo v center in obračunalo z begunci, med katerimi je eden umrl. Avstralske oblasti gladovno stavko na Manusu zanikajo, z ignoranco pa zavračajo tudi številna opozorila humanitarnih organizacij o nesprejemljivosti tovrstne avstralske migracijske politike. Slednjo je sicer leta 2013 vpeljal takratni avstralski premier Kevin Ruud, ki se je odločil, da Avstralija na svojih tleh ne bo več nameščala številnih migrantov iz Šrilanke, Iraka, Sirije in drugih južnoazijskih držav, ter jih začel pošiljati v koncentracijskim taboriščem podobne tako imenovane azilne centre na okoliških pacifiških otokih.   Razmere v begunskem centru na Manusu spominjajo na udobje, ki ga terorističnim osumljencem v Guantanamu na Kubi nudijo Združene države Amerike. Tam še vedno ostaja zaprtih več kot 120 osumljencev, mnogi brez vsakršne obtožnice, njihovo število pa je nekoliko zmanjšala odločitev Omana, da sprejme 4, in Estonije, da sprejme enega zapornika. 5 zapornikov, katerih premestitev je moralo potrditi več ameriških varnostnih agencij, je že preseljenih na nove lokacije, kljub bojda temeljiti reviziji kartotek priprtih, pa v Washingtonu niso znali pojasniti, česa so pravzaprav osumljeni. Kot je znano, ZDA zapornikov iz Guantanama ne želijo sprejeti, zato pa k temu toliko bolj voljno nagovarjajo druge države. Na ta način s

Radio Študent, 15. januar 2015 ― Letošnja zima nam, kot že nekatere prejšnje, prizanaša z nizkimi temperaturami. Nekaj padcev živega srebra globoko pod Celzijevo ničlo pa je bilo kljub temu dovolj, da so nas spomnili na pomen toplotnih oziroma termoizolacijskih materialov, ki nas ščitijo pred mrazom. Kot je denimo topla obleka ali pa dober izolacijski gradbeni material, ki v naših domovih ohranja primerno temperaturo. Obema lahko za podlago služi tudi konoplja. Dobre termoizolacijske lastnosti konoplje so znane že od začetka njene najširše uporabe, a so zaradi stigmatizacije in kriminalizacije rastline v 20. stoletju ostale zanemarjene. Konopljo so, podobno kot na preostalih področjih njene uporabnosti, tudi pri tem začele zamenjevati druge rastline in predvsem umetni materiali, s počasnim vračanjem družbe k vsemogočni travici pa ponovno prihaja do izraza njen izolacijski potencial. Kot pojasnjuje Tomaž Sušnik iz Konopljarne Hanah Biz, ta izvira iz konopljinega stebla. izjava Čeprav so vlakna konopljinega stebla uporabna tudi za tekstil, pri čemer prav tako pridejo do izraza njihove izolacijske lastnosti, pa se te izkoriščajo predvsem v gradbeništvu. Konopljina vlakna so osnova tako izolacijskim volnam in različnim gradbenim ploščam kot tudi drugim gradbenim materialom.   Ob tem je, poleg vlaken iz ovojnice stebla rastline, kot smo slišali, pomemben tudi konopljin pezdir oziroma granulat. Gre za neke vrste drobljenec iz sredice konopljinega stebla, na podlagi katerega se izdeluje poseben konopljin beton. izjava Konopljina izolacija s svojimi dobrimi termoizolacijskimi lastnostmi omogoča nizko prevodnost, ki je povsem primerljiva s prevodnostjo ostalih izolacijskih gradbenih materialov. Konopljin pezdir oziroma granulat pa ima ob tem tudi sposobnost vezave toplote.   izjava Kot poudarja sogovornik, je velika prednost konopljinega izolacijskega gradbenega materiala predvsem v tem, da je pridobljen ekološko in z nizko porabo energije. izjava Za pridobivanje tako konopljin