Radio Študent, 21. januar 2015 ― CD, 1 (ha ha tonka) COLD FORGIVER samantha crain 3.13 CD outlaws, 1 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19 Cold Forgiver, pesem, ki jo poznamo, ali pa tudi ne, v izvedbi zasedbe Ha Ha Tonka iz Springfielda, z njihovega albuma Lessons iz leta 2013, tokrat v izvedbi Samanthe Crain na zbirki While No One Was Looking - Toasting 20 Years of Bloodshot Records, Ko ni nihče gledal – Nazdravljamo založbi Bloddshot ob njeni dvajsetletnici. Tudi zasedba The Reverend Peyton’s Big Damn Band si je izbrala pesem skupine Ha Ha Tonka: St. Nick on the Fourth in a Fervor z njihovega albuma  Buckle In The Bible Belt  iz leta 2007. CD, 2 (ha ha tonka) ST. NICK ON THE FOURTH IN A FERVOR the reverend peytona's big damn band 3.23 Sredi decembra pravkar minulega leta smo v oddaji Izven zakona, že začeli proslavljati dvajsetletnico chikaške založbe insurgent countryja, Bloodshot Records. Takrat sem že povedal, kakšna je zamisel zbirke While No One Was Looking - Toasting 20 Years of Bloodshot Records: določen izvajalec si je izbral neko pesem ustvarjalca, ki je ali še vedno objavlja pri založbi Bloodshot. Na dvojnem albumu je tako osemintrideset posnetkov pesmi ustvarjalcev iz kroga založbe Bloodshot v izvedbi vrste tudi mlajših ali vsaj še manj znanih izvajalcev. Naslednji na zbirki je Dave Davison iz zasedbe Maps and Atlases, ki je takole izvajal pesem Things I Didn't Say Bobbyja Barea. CD, 3 (bare) THINGS I DIDN'T SAY dave davison 2.10 Naslednji je Tim Kasher iz zasedb Cursive in The Good Life, objavil pa je tudi več plošč pod lastnim imenom, ki na zbirki While No One Was Looking - Toasting 20 Years of Bloodshot Records izvaja pesem Aspidistra zasedbe The Scotland Yard Gospel Choir z njihovega istoimenskega albuma iz leta 2007. CD, 4 (sygc ) ASPIDISTRA tim kasher 2.02 Že decembra sem povzel - sicer verjetno poslušalki in poslušalcu oddaje Izven zakona dovolj znano - zgodovino založbe Bloodshot Records, saj je to ena od referenčnih točk in navezav naše oddaje. Zbirka W

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. januar 2015 ― Ljubi moj sputnik je roman, ki ga je Murakami izdal pet let po Kroniki ptiča navijalca. Pred šestnastimi leti. A tematika zgodbe je tako povezana, sorodna, podobna, da sem dobil občutek, kot da Murakami s Sputnikom piše prolegomeno predhodno izdani Kroniki ptiča navijalca. Kot je Kant izdal Prolegomeno, v kateri je obujal debato o vsebini, s katero se je ukvarjal v predhodno izdani Kritiki čistega uma. Kot bi skušal napraviti uvod v vsebino, s katero se je nekoliko natančneje ukvarjal že pred kratkim, pa se mu zdi, da bi bila lahko nekoliko bolje sprejeta, bolj diskutirana, bolj priznana in v končni fazi bolj prodajana. Vsekakor so to le razmišljanja. Če je Kant v resnici imel težave z recepcijo svojega dela pri sodobnikih, tega pred dvajsetimi leti skoraj zagotovo ne moremo trditi za Murakamijevo Kroniko ptiča navijalca, kajti natanko takrat je za Nejimakidori kuronikuru prejel  japonsko nagrado za delo s področja literature, Yomiuri. vir slike: brightbooks.co.uk In vseeno je občutek sveta, ki je na delu v Ljubi moj sputnik, zelo podoben tistemu v Kroniki ptiča navijalca. Izginotje ljubljene osebe in iskanje načina, kako jo najti, kje je, zakaj je ni več in kakšne posledice to prinaša s seboj, vse to smo lahko že brali. Na precej bolj kompleksen način se je tega lotil v Kroniki. Ljubi moj sputnik je predvsem mnogo krajše delo. V njem beremo o življenju v Tokiu, predvsem o življenju, kot ga vidi pripovedovalec zgodbe. Ta nikakor ni tako eksistencialno nedorečen in neprilagojen, kot bi lahko trdili za tistega v Kroniki ptiča navijalca, temveč gre za dobro situiranega mladega profesorja, ki se - navkljub temačni nevednosti, za katero vemo le mi, ki nam pripoveduje svoje misli – v knjigi zdi kot eden redkih trenutkov, v katerih prepoznamo racionalnost. Tisto nekaj, na kar se opira neznano v knjigi, da dobi svoje logično mesto. In beremo o Sumire, hčeri znanega zobozdravnika in pisateljici, ki se to trudi šele postati. Sumire je velika ljubezen našega pripovedoval

Radio Študent, 21. januar 2015 ― Osma Čeprav velja Slovenija za pregovorno nenogometno državo in, priznajmo si, le izjemoma lovi najboljše evropske trende, pa je drugače s področjem športnih stav in s tem povezanim dogovarjanjem športnih izidov. Kar nekaj afer v zadnjih letih je dokazalo, da Podalpje uspešno lovi globalno dogajanje na tem področju;- sicer v vseh pogledih obubožana liga in njena okolica je lahko, kdo bi verjel, tudi vir zaslužka. Seveda ilegalnega, kakršnega si je privoščil Željko Stokanić, prvoobtoženi v eni zadnjih domačih stavniških afer, ki je minuli teden dobila epilog tudi na višjem sodišču. Policijska preiskava združbe, ki jo je vodil Stokanić, se je začela že pred leti, zaključila pa maja lani, ko so modri možje pridržali štiri osumljence, ki naj bi med letoma 2010 in 2014 nameščali nogometne tekme. Želeni rezultat je združba dosegla tako, da je nogometnim sodnikom in igralcem nudila podkupnine v znesku med 15. in 20.000 evri, ti pa so v zameno odbrcali oziroma odpiskali pošten rezultat. Stokanić in kompanja naj bi podkupovali nogometaše iz belgijskih, madžarskih, poljskih, bolgarskih, avstrijskih in celo salvadorskih klubov. Prvoobtoženi Željko Stokanić je avgusta lani priznal krivdo petih kaznivih dejanj nedovoljenega dajanja podkupnine in se s tožilstvom pogodil za triletno zaporno kazen. Sodišče je na prvi stopnji nato presodilo, da ni šlo za pet posameznih kaznivih dejanj, ampak eno ponavljalno, zato mu je dosodilo kazen 23-ih mesecev zapora, s tem pa se ni strinjalo tožilstvo. Sledila je pritožba in višje sodišče je prvemu med nameščevalci nogometnih izidov prisodilo prvotno 3-letno ždenje v zaporu. Krivde pa ni priznal nekdanji nogometaš islandskega kluba Thor  Janez Vrenko, ki naj bi mu Stokanić julija 2012 obljubil 150.000 evrov, če njegov klub izgubi evropsko tekmo proti irskemu Bohemiansu. Vrenka in soobtoženega Mateja Ozima, ki se prav tako ni odločil za pogoditev s tožilstvom, začetek sojenja še čaka. Sodni klopi se je izognil član nogometneg