Koridor,
23. januar 2015
― Produkcija: Graham Walsh Založba: Jagjaguwar/Flemish Eye Datum izdaje:
20. 1. 2015 Ocena: 9/10 Feniksovski preporod konceptualizacije glasbenega dekonstruktivizma sodobnih (pod)žanrov alternativnega in indie rocka pred petimi leti razpadlih Women (Band), katerega polovica sestavlja Viet Cong. Uosebljanje (vsaj navidezno) neobremenjene estetike nehotnega eksperimentiranja med- in transgeneracijskih kultnih This Heat. Predvsem pa vsesplošni entuziazem, ustvarjalnost in nenazadnje zvočni kako-in-kaj. Prvenec kanadske skupine prinaša kup vehementnih konotacij in to popolnoma upravičeno. Že uvodna »Newspaper Spoons« razkrije ogromno. Ritualizirani marš bobni, enkrat razprostrti levo, drugič desno, enkrat v ospredju, drugič v ozadju in enkrat distorzirani, drugič sterilni vodijo ta nenavaden preplet organskega in umetnega, toplega in hladnega, polnega in minimalističnega, varnega in tujega. Pereče kitare z najčudnejšimi harmonijami repetitivno odzvanjajo v odmev lebdečih, pomirjajočih sintesajzerjev. Fleglov naefektiran ukazujoč vokal nas vleče v njegovo surrealno pripoved. Totalen trip v plato je vseeno nenavadno speven ali vsaj napovedujoč nekaj spevnega. V svojo spevnost nas plata prepričuje od začetka do konca, a vendar je v ozadju toliko zblaznelega, disociativnega dogajanja, da smo vedno ali na robu klanjanja tej šizofreni genialnosti ali žvižganja melodijic skladb, kakršni sta recimo »Continental Shelf« in »Silhouettes«. In bend se kljub svoji sproščenosti v izrazu tega vsaj delno zaveda, na kar besedilno referira v najbolj odtujeni skladbi albuma »March of Progress«. Bendova postmodernost se podobno kaže tudi v tem, kako, spontano ali namerno, referira na preteklo glasbo (This Heat), pretekle bende (Women, tudi z zaključnim komadom »Death«, ki je hkratno posvetilo preminulemu kitaristu Women Christopherju Reimerju), pretekle glasbene ere (osemdeseta in post-punk). A četudi glasba spominja, gre daleč od derivativnosti ali celo hommaga. Viet Cong z naslovom Viet