Radio Študent,
1. marec 2015
―
Nadaljujemo z raziskovanjem lobiranja izpred meseca dni, oddajo pa bomo tokrat zastavili bolj specifično, kot govori že sam naslov, zamejili se bomo na polje kulture. Morda za začetek vseeno spomnimo na nekaj osnovnih opredelitev, dilem in slepih peg. Najprej je pomembno izpostaviti, da je lobiranje v okviru zakona opredeljeno zgolj kot nejavno vplivanje na pripravo in nastanek zakonov, razpisov, pozivov in sorodnih inštrumentov. Lobiranja ne gre mešati s korupcijo, res pa je, da je med obema pojavoma ponavadi zgolj en korak, ki vključuje podkupovanje. Zakonsko ni predvideno, da bi lahko govorili o javnem in posrednem lobiranju, recimo preko časopisnih člankov, analiz in s sorodnimi prijemi, teoretsko gledano in v okviru slovarske opredelitve pa je o lobiranju moč govoriti tudi na tej ravni. V tokratni oddaji se bomo skušali držati zakonskih opredelitev, četudi bomo občasno prehajali na področje slovarske dikcije. Vsekakor pa bomo ločevali med lobiranjem in korupcijo, čeprav se bomo zadnje, zavoljo že izpostavljene bližine, prav tako dotaknili.
Zakorakajmo torej v konkretno. Najprej posameznik pomisli, da se lobira tam, kjer večina zakonodaje tudi nastaja, torej na ministrstvih. Pa vendar smo ob pregledu lobističnih poročil javno dostopnih na Komisiji za preprečevanje korupcije zasledili zgolj eno lobistično poročilo na Ministrstvu za kulturo od leta 2010, ko je zakonodaja stopila v veljavo. V času implementacije zakonodaje je bilo sicer zelo malo prijav, število pa se iz leta v leto povečuje. S področja Ministrstva za kulturo je sicer v štirih oziroma petih letih bila podana zgolj ena prijava. Od Ministrstva za kulturo na vprašanja glede pojasnitve svojih stališč nismo prejeli odgovora, po telefonu pa nam je bilo s strani Službe za odnose z javnostmi razloženo, da ni sogovorca, ki bi bil pripravljen na pogovor. Za interpretacijo ene same prijave smo prosili nekdanjo ministrico za kulturo, Majdo Širca, ki je ministrovala tudi v času, ko je bil Zakon o in
.jpg&size=300x200)
