Radio Študent, 7. april 2015 ― Po reflektiranju Naših herojev in Umetnostne galerije Maribor v marčevski oddaji tudi tokrat nadaljujemo s sprehodom po »mariborski umetniški sceni«. Kaja Kraner in Miha Kelemina sta se sprehodila po skupinski razstavi Spomini nasilja in sanje o prihodnosti 1914–18/2014, ki se je minuli petek odprla v mariborskem razstavišču Kibla Portal. Razstava, ki jo je pripravila kuratorka Sanja Kojić Mladenov, direktorica Muzeja sodobne umetnosti Vojvodine, prinaša vrsto umetniških del, ki se tako ali drugače ukvarjajo s tematiko vojne in so v pričujoči razstavi zaobjeta v obeleževanju spomina na začetek prve svetovne vojne. Avtorja recenzij sta poskušala podati refleksijo tako vsebinskega dela razstave kot refleksijo razstavišča, njegove usmeritve, načina delovanja in produkcijskih pogojev. Začetki mariborske umetniške scene, kot jo prepoznavamo danes, segajo v drugo polovico minulega stoletja, v povojna leta, ko mesto kljub pretežno delavskemu okolju v umetnosti ni nikoli prav veliko zaostajalo za drugimi perifernimi prestolnicami, ki jim je politika namenjala več pozornosti. Pa vendar so se kulturno-umetniške težnje, ki so prelomile s formalizmom in so nekoliko pozneje pripeljale do institucionalizacije prostorov, začele zares zgoščevati šele konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. Nastopilo je obdobje ekonomske in politične krize, ki je pripeljalo do »uporništva«, vse vidnejše zahteve po družbenih spremembah pa so vodile do vznikanja novih teženj v kulturi in družbi. Na generiranje umetnosti je vplivalo tudi sočasno odpiranje državnih meja, kar je imelo za posledico vedno večji vpliv popularne in potrošniške kulture tako na ravni vsakdanjega življenja kot v umetnosti. Umetniška scena, ki je poskušala slediti sočasnim uvoženim smernicam, je bila živa, raznolika in nadvse plodovita, umetniki pa so ustanavljali svoje, sicer največkrat zgolj začasne platforme – od gledališč, razstavišč, klubov do časopisja. Glasbeniki, umetniki in umetnice, ko

Radio Študent, 7. april 2015 ― Kreativni procesi, potrebni za izdelavo igre, ki dosega industrijske standarde v vseh pogledih, so izjemno obsežni. Zelo zgovoren je podatek, da so v zadnjih letih budžeti najdražjih komercialnih iger presegli celo rekorde iz filmskega sveta. Oblikovalci zvoka, scenaristi, animatorji, glasovni igralci in podobni igričarski obrtniki izstavljajo mastne račune, zato so neodvisni razvijalci ponavadi prisiljeni določene aspekte svojih izdelkov zimprovizirati, nato pa manko nadoknaditi z inovacijami in presežki na drugih koncih. Današnji naslov Thomas Was Alone je tipičen primerek opisanega stereotipa. Če bi se postavili za hrbet nekomu, ki ga ravno preigrava, bi videli naslednje: Grafika je, za začetek, izjemno minimalistična. Dvodimenzionalne stopnje so sestavljene iz neizrazitih ozadij in enobarvnih oglatih platform, čez katere občasno posveti žarek svetlobe. Ravno toliko, da se ne bi spraševali, če je kaj narobe z vašo grafično kartico. Liki, ki jih nadzirate, so podobno skopi - vsak od njih je zgolj enobarven pravokotnik, sposoben skokov ter premikanja levo in desno. Visoki lahko skočijo višje, medtem ko nižjim gravitacija predstavlja težavo, se pa zato toliko lažje splazijo čez raznorazne odprtine. Tu so še veliki plavajoči kvadrati, podolgovati trampolineži in nekateri drugi. Med igranjem vedno nadzirate zgolj enega od likov naenkrat, lahko pa po mili volji preklapljate med njimi in tako rešujete prostorske uganke v posameznih stopnjah. Z začetne točke je treba vsakega od udeležencev spraviti na predefinirano končno pozicijo, za kar je nujno potrebno skupinsko delo. S težnostjo omejeni pritlikavci bodo denimo visoke ovire lahko prečili samo, če jim kolegi služijo kot vmesna stopnica; za prečkanje vodnih površin pa bo treba celo druščino naložiti na pleča edinega plavalca. Osnovna zgodba ni nič kaj pretresljiva in služi zgolj temu, da kup barvastih pravokotnikov na zaslonu dobi malce smisla. Igra se tako dogaja v računalniku, kjer so vsi udeleženi liki