Radio Študent,
24. april 2015
―
Svetovno zavest o pomembnosti te ali one reči že lep čas obelodanjajo tako imenovani dnevi. Dan zemlje. Dan sonca. Dan boja proti aidsu. Dan poezije. Dan praženega krompirja kot samostojne jedi. Itn. itd. Ekipa Napihovanja je tokrat pod drobnogled vzela enega od teh slovitih dnevov, ki te dni slavi in časti in ozavešča nam še posebej drag in ljub fenomen. Tako je, gre za od vseh teh posebnih dni nam moljem najljubšega, za dan knjige.
Slovenci smo ob knjigah itak vsi mokri in trdi, saj nas je, kakor vemo, kot narod porodila prav knjiga, nas kot narod tudi ohranila ter poplemenitila na in čez raven bratskih narodov Evrope in sveta. Knjiga nam je dala celo lastno državo. Le spomnimo se vrlih velikih pisateljev, kako so na čelu opozicije grmeli z Majniško deklaracijo proti grdim grdim balkanskim barbarom. Knjiga ima posebno oblastniško agencijo, nenazadnje je bilo naše najlepše mesto na svetu za eno leto oglaševano kot svetovna prestolnica knjige. Celo leto!
Zato seveda ni dovolj imeti enega svetovnega dneva, temveč kar cel teden slovenske knjige. Naši viri poročajo, da vsi akterji, DSP, eminentni založniki ter Manca Košir že lobirajo, da bi se naslednje leto teden podaljšal v mesec. Kdo ve, morda pa kdaj mesec postane leto, leto desetletje itn. Vse do milenija slovenske knjige! Danes so dovoljene sanje, jutri je nov knjižni dan.
A ta širša, eksplozivna makro slika še zdaleč ne prikaže knjigodrkaštva v vsem njegovem prostranstvu. Ne, naši vestni knjižni organizatorji so bistro uvideli, da dan ne pomeni nujno štiriindvajsetih ur, temveč so ga vzeli precej bolj dobesedno, v tem letnem času nekje od kakih šestih zjutraj pa do približno pol devetih zvečer. Kaj jim je potemtakem preostalo drugega kot dan knjige ustrezno sublimirati in subverzirati. In smo dobili – Noč knjige.
Krasna besedna zveza. Kakor toliko drugih stvari, npr. ljubljenje, drogiranje, splošno objestovanje, tudi knjiga nikoli ne pribije s tako čarobnostjo kot ponoči. A če ste, tako kot na