Radio Študent,
11. januar 2017
―
Forum, 2016
Dobrih trideset let od nastanka tehna dozdevoma že lahko govorimo o nekakšni tehno tradiciji, v veliko aspektih pa obenem o njegovi dogmi. Bolj kot za sicer precej rigidno zakoličene ritmične shematike gre morda tu predvsem za specifično vzdušje, večinoma posredovano skozi tako zvočno kot vizualno estetiko, in za nekakšen kolektiven etos, ki vse skupaj spremlja. A tudi zgolj formalistični kot tudi konceptualni ter kontekstualni okvirji se še vedno aktivno premikajo, širijo in rastejo, čeprav se pogosto tudi ta rast zdi uokvirjena.
Razvoj do te mere institucionaliziranega gibanja se danes v praksi odvija predvsem skozi nianse, katerih izrazitost oziroma očitnost v naši zaznavi raste vzporedno z našim poznavalstvom ter nekakšnim zvočnim vokabularjem.
Tako je posameznikom, ki tehno spremljajo aktivno, vsak odmik od standardno puste, mračne in industrialne repeticije, lahko sporočilen skozi svoje subtilne asociacije. Tu gre lahko za kompleksnost ritmičnega vzorca, za melodično in asociativno vrednost akorda ali dveh, za karakteristike teksture posameznega zvoka ali pa kar za vse od naštetega in njihov odnos. Tovrstni detajli v produkcijskih odločitvah torej rodijo karakter posameznega tehno komada, ki pa se obenem večinoma trudi slediti sicer nenapisanim in neformalnim, a nekako dokaj jasnim zapovedim, skozi katere se lahko dokoplje do 'tistega pravega' zvoka.
Kriteriji se znotraj tovrstnih žanrskih gibanj večinoma vzpostavljajo kot posledica nekakšnega mnenjskega povprečja, to pa je v veliki meri kurirano s strani številnih najpomembnejših s klubsko glasbo povezanih medijev in klubov. Skozi njihov vrednostni sistem, ki se precej efektivno prenaša tudi na sicer še vedno dokaj majhno število zvestih sledilcev dotični subkulturi, pa se dozdevoma izkristalizira nekakšna, recimo temu zmerno progresivna, zvočna politika. Zdi se namreč, da so pri tako vzpostavljenih kriterijih najvišje cenjeni sicer inovativni in samosvoji produkcijski podv