Konteksti (Tomaž Bešter),
11. januar 2018
―
vir slike:miszalozba.com
Slovensko okolje je za Franza Xaverja von Schönwertha slišalo že nekaj časa nazaj. Nikakor ne vem seveda, kdaj točno. A na to ime sem tudi sam naletel pred leti, ko sem se ukvarjal in več bralnega časa posvetil bratoma Grimm, ki sta s svojo zbirko Otroških in hišnih pravljic od leta 1812 naprej naredila veliko delo in zaznamovala kulturno odraščanje marsikaterega otroka. Grimmove pravljice so bestseller in s prevodi, ki so jih bile deležne tudi v slovenski jezik, so se trdno usidrale v zavest ljudi. Schönwerth je tudi sam bil velik zbiralec pravljic, ki je gradivo zbiral na območju Oberpfalz na Vzhodnem Bavarskem. Obstaja dober razlog, zakaj ga ostareli Jacob Grimm omenja v pismu, ki ga pošilja v odgovor na povabilo v Ljubljano, ko ga je Historično društvo za Kranjsko leta 1958 postavilo za častnega člana. Obstaja dober razlog, zakaj ga tudi drugje omenja z veliko naklonjenostjo. To bo bralec spoznal tudi po zaslugi izdaje Schönwerthovih pravljic v slovenščino, v odličnem prevodu Tine Štrancar in z izjemnimi ilustracijami Hane Stupica in bogato opremljenim spremnim aparatom (predvsem seznam pravljic z ATU tipologijo in povezavami na ustrezne Grimmove KHM), ki je lani jeseni izšla pri založbi Miš.O tej zbirki se lahko pogovarjamo na mnogo načinov. Prav tako, kot imajo že pravljice same pred sabo mnoštvo tipologij različnih bralcev. In ker so tudi pravl Po pravljicah posegajo otroci, ker jim s svojo sporočilnostjo tako po zgledu zgodovine nalagajo starši ali stari starši, dasiravno tudi sami zlahka uvidijo, da moralnih naukov iz njih venomer ni najlažje izvleči. Berejo jih starši, ker tudi sami v njih presenečeno najdejo vsakokrat nove svetove, med njimi tudi spoznanja, da so te pravljice starejše, kot so si predstavljali. Mnogo starejše. Berejo jih akademiki, ker v njih iščejo rdeče niti, ki so konstitutivni del tega, kar sestavlja zgodovino samo. In beremo jih konec koncev tudi vsi tisti, ki so prepričani, da pravljice predstavlja