Konteksti (Tomaž Bešter), 7. december 2013 ― Andrej Lupinc je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Predstavljam si ga, kako sedi z nekom na kavi in ima toliko za povedati, da oni drugi sploh ne pride do besede. Predstavljam si , da bi tudi sam zlahka šel z njim na kavo. Predstavljam si ga tudi, kako je kot otrok v šoli bil trn v peti tovarišicam, ker je venomer držal vzdignjeno roko. Ker ga je kaj zanimalo ali ker je vedel odgovor. Ali pa ker je mislil, da ve odgovor. Niti ni pomembno. Če boste poguglali Andreja Lupinca, boste vedeli, zakaj je nedvomno izjemno zanimiva oseba. Jasno je, da v trenutku, ko človek prebere polovico zgodb, ki jih je izdal v svoji Umetne muhe in druge laži, nekako ve, da ne bere neumnega čtiva. Gre za izjemno dodelano zgradbo iz zgodb, ki povečini nimajo kaj prida skupnega, a jo vendarle skupaj drži nekaj neverjetnih gradnikov. Skoraj zagotovo je tole branje najboljše letošnje branje slovenskega avtorja. Inteligentno, kot bi brali Eca; na čase napeto, kot bi brali kakega mojstra srhljivk; vmes se ti zazdi tudi, da si se znašel sredi filma Deliverance; pa nekajkrat kar čakaš, od kje bo navihano glavo pomolila Pika Nogavička, v družbi Alice, ki bi se v njegovih zgodbah zlahka preselila v kak Tržič. Le da bi znala muharit. (vir slike: emka.si) Umetne muhe in druge laži so zbirka kratke proze. Bralec, ki se boš lotil tega branja, ne pozabi na to, da bereš za zabavo. Te zgodbe te namreč popeljejo zelo daleč in zelo globoko. Pa ne toliko v geografskem smislu, bolj gre za to, da je doseg tega, kar zmore v svoji zabavljaški vlogi k tebi pripeljati Lupinc, nekaj čisto posebnega. Iz več razlogov. Tukaj navajam nekatere. Po spominu. In naj mi bo oproščeno, če se od časa do časa navzamem ribiškega načina.Najprej moram ponovno omeniti, da me je branje teh kratkih, sicer samostoječih zgodb v resnici zares močno spominjalo na branje Alice v čudežni deželi. Alica je tam doli v zajčji luknji doživela vse tisto, kar se doživeti da. In če jo lahko beremo kot želo sanjskega in neskončne moči, ki jo ima

Radio Študent, 7. december 2013 ― Wiener Stadthalle, Dunaj, 5. 12. 2013   Kristian Matsson, švedski kantavtor drobnega obličja, a velikega srca, ki se mestu in svetu predstavlja pod imenom The Tallest Man On Earth, je v četrtek na Dunaju zaključil svojo poznojesensko koncertno turnejo, po kateri si bo, vsaj tako je rekel, vzel malce zasluženega odmora. Večer je bil temu primerno obarvan s tonom grenko-sladke nostalgije, veselja, hvaležnosti in kameradstva med vsemi udeleženimi. Še najbolj ganjen je deloval predvozač Daniel Norgren. Tudi on je švedski kantavtor in amerikanofil, a v svoji esenci vendarle dovolj drugačen od Matssona, da si je priboril popolno koncentracijo in občudovanje občinstva. Skupaj z Andersom Grahnom na kontrabasu igrata folk, ki močno spominja na novodobni blues Asha Grunwalda in Johna Butlerja, hkrati pa občasno črpa tudi iz tradicij modrookega soula in radijskega rocka sedemdesetih. Vrhunec njegovega nastopa je bila razpuščena, a energična pesem Moonshine Got Me, s katero je Norgren dokazal, da