Konteksti (Tomaž Bešter), 8. marec 2014 ― Beneške oči je fantastičen roman, ki mu manjka le nekaj prvin, pa bi ga z največjim veseljem dodal med uspešne kompilacije sodobnih pravljic, čeprav je njeno dogajanje postavljeno kar nekaj stoletij v preteklost. In ne glede na to, kako se to bere ali sliši, sam tega ne pišem s slabšalno predpono. Gre predvsem za to, da gre za zelo berljivo, enostavno pripoved, ki te pelje skozi skoraj čarobno zgodovinsko pokrajino Sredozemlja ob koncu 16. stoletja, med najrazličnejše dogodivščine, ki jih je lahko doživel povsem preprosti človek. Nekdo, ki ni bil aristokrat ali pripadnik cerkvene oblasti, temveč nekdo, ki bi prav lahko bil kdorkoli izmed nas. In slika, ki jo s pišočim čopičem naslika avtor, se v svoji lepi in izbrani, slogovno zelo preprosti dikciji razrašča skozi izjemno potovanje tako skozi prostor kot skozi čas. Kjer užijemo delček tega, česar nikoli ne bomo. O pravljici pa pišem predvsem zaradi preprostosti, ki jo v sebi nosi zgodba in tega, da ima pisateljeva naracija občutek, kot bi na koncu peresa nosila neko moralko. Takšno, ki bi jo prav lahko spisal tudi kak Perrault.  vir slike: emka.si Zgodba nas pelje, kot rečeno, v 16. stoletje, v Benetke, kjer spoznamo družino mojstra zidarja in njegovega sina. Oba živita s svojimi ženami pod isto streho in se trudita za preživetje, predvsem pa sta vajena odrekanja. Za zaplet poskrbi eden od naročnikov gradbenih del, za katerega delata in pri tem, kako sta bila opeharjena, mojster zidar s svojim – za takratno politično elito – predolgim jezikom sebe pahne v nesrečno smrt, sina pa v obtožbo, vsled katere slednji pobegne na galejo in se poda na dolgo pot v Herakleion, na drugo stran Sredozemskega morja. Takrat se tudi zgodba prelomi na dvoje in spremljamo življenjske usode obeh: Micheleja, zidarjevega sina, ki živi kot galjot na obali, doživlja marsikaj, dobrega in tudi slabega; in njegove žene Biance, ki je nevedoča za pota svojega dragega, ostala v Benetkah, sama s svojo taščo in bo odslej izkusila vse, kar se v