Radio Študent, 30. november 2014 ― Jung-sik Jun se je rodil na obletnico jutrišnjega dne, 2. decembra 1965, v Seulu v Južni Koreji. Očeta ni nikoli poznal, tudi matere ne. Šest let kasneje se je sirotek preimenoval v Junga Henina, kajti posvojila ga je družina iz Belgije. Avtor, ki nas je v preteklem tednu ob premieri animiranega filma Medena koža obiskal tudi Slovenijo, je ob tej priložnosti na več krajih podpisoval tudi prvi del svojega istoimenskega stripa, ki je bil preveden v slovenščino. Ostalih dveh delov naj bi se nadejali v prihodnjem letu. V Franciji, kjer Jung živi od leta 2003, pa so prvi del stripa, ki ga danes recenziramo, izdali že leta 2007. Če povemo, da gre za zgodbo, narejeno po resničnih zgodnjih otroških trenutkih neke sirote, bomo pomislili na žalost, ujetost, ne-varnost ali kaj podobno negativnega. Če se spomnimo samo na nekaj znanih sirot iz fikcije, kot so Beowulf, Harry Potter, David Copperfield in Tom Sawyer, vemo, da ne govorimo o veselih zgodbah. Pa vendar tu ne gre za to, morda zato ker gre za resnično zgodbo. Zdi se, da je bilo njegovo otroštvo izjemno lahkotno, srečno in nič kaj pretresljivo. Kljub drugačnemu videzu, ki je bil tudi stvar posmeha med sebičnimi in nesramnimi vrstniki, tega ne prikaže kot travmatično izkušnjo. Pri tem so mu pomagali njegovi sorejenci, pravzaprav kar 6 sorejencev, saj so kasneje posvojili še eno korejsko siroto. Celo bičanje s strani staršev je dojeto skozi rožnata očala neverjetno pozitivnega Junga. V stripu se soočimo z dečkom ob njegovem rojstvu. Sledimo mu tja do trinajstega leta starosti, do časa ponovnega odkrivanja samega sebe ob vrhuncu hormonske aktivnosti, kjer namigujemo predvsem na spoznavanje spolnih organov in ozaveščanja njihovega delovanja. Na trenutke nas opis prehoda v najstniška leta spominja na Rothovo Portnoyevo tožbo. Ne skopari s podrobnostmi spoznavanja samega sebe, pa naj bodo še tako družbeno nesprejemljive. Če jih naštejemo nekaj, se med njimi znajdejo poskus dotikanja dojke dekleta, v katere družin