13. brat, 11. oktober 2015 ― Kako ohraniti svojo identiteto in nadgraditi glasbeni izraz, je vprašanje, na katero morajo odgovoriti vsi bendi, ki zdržijo nekaj let skupaj. Vsakdo, ki ne želi le ponavljati obrazcev iz svojih začetkov, začne spreminjati svojo glasbo, želi se izraziti še na drugačen način. To mu omogoča večje glasbeno znanje in vedenje. Prav to pa je pogosto lahko past, da v preveliki želji po predstavitvi svojega novo pridobljenega znanja, spregleda, da je glasbena veščina samo orodje za izražanje, ne pa cilj sam po sebi. Koromač iz Vrtojbe so začeli kot klasična hardkor, punk, metal zasedba. In nekaj let vztrajali v tem žanru. Že v svojih začetkih so kazali namero, da poiščejo svoj specifični izraz. Radikalna sprememba se je zgodila, ko se je trio preobrazil v pravi sedemčlanski orkester, z dvojnimi bobni, trobili itd. Koromač so se odločili združiti pankersko zvočno radikalnost z jazz izrazom. Kot mnogi pred njimi. Nenazadnje pred mnogimi leti tudi v njihovi bližini, pred kratkim obujeni, Link Der Wasser iz Deskel. Pri takšnih mešanjih stilov je smisel za kompozicijo najpomembnejši. In ko je to vprašanje rešeno, potem gre vse zelo gladko. Koromač to očitno obvladajo. Punk Enough? je album, ki zastavlja na videz preprosto vprašanje. Ali je njihov glasbeni izraz dovolj radikalen, da ga lahko uvrstimo ob bok začetnemu panku? Na to vprašanje jim ni potrebno neposredno odgovoriti. Njihov album ima vsekakor vse prvine izvorne pank ideje brezkompromisnega odpiranja prostora novim idejam v glasbi. To vprašanje bi si kvečjemu morali zastaviti premnogi samodeklarirani pank bendi, katerih izraz je prej konzervativen kot avantgarden. A vrnimo se k odličnemu albumu. Če si zamislimo, da je osnova benda kitarska, potem nas takoj pospremijo značilni sludge ali doom toni, s preslikavo duha zgodnjih Black Sabbath. Ki pa ne ostanejo dolgo osamljeni, saj jih presekajo zvoki saksofona. Verjetno ne zgrešim veliko, če rečem, da je pri tem odločilen vpliv Johna Zorna, ki je prav tako vedno premešal ja

Poiesis, 11. oktober 2015 ― Si pesnik in slikar. Katera teh dveh umetnosti je prej stopila v tvoje življenje in katera kasneje ter na kakšen način sta vstopili? Spomnil sem se svojega učitelja risanja in slikanja, pokojnega Sava Sovreta, ki je nihal med dvema ljubeznima, slikanjem in violino. Odločil se je za slikanje. No, meni je bilo, hočeš nočeš, s to dilemo na silo »prizanešeno«. Po spletu okoliščin so me, že po sprejemu na Akademijo, skupaj s Štefanom Remicem izločili zaradi nekih jugoslovanskih pravil o sodelovanju med republikami. Amaterizem mi posledično ni dišal, zato sem se ujezil, zaklenil barve in štafelaj v klet in se odločil, da svoje mesto poiščem v drugi ljubezni, t.j. literaturi. Torej, najprej sem, po duši, predvsem slikar – vedno sem sanjal samo o tem – prepričan sem bil, da bom, ko odrastem, slikar. Poezija je vstopila v moje življenje kasneje, čeprav sem pisal že v zgodnjih letih. Risati, slikati sem začel, po očetovih stopinjah, že pri petih letih, pisati pa pri sedmih. Prva nagrada za pisanje me je »doletela« že v prvem razredu, ob sodelovanju v Mladi njivi, ki jo je pri Ljubljanskem dnevniku urejal pisatelj Ferdo Godina, s katerim sva kasneje postala dobra prijatelja. Pa vendar menim, da tudi [...]