Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. julij 2018 ― Razstava prinaša zelo partikularen nabor del, ki so vzniknila iz različnih pozicij in naslavljajo povsem različne vsebine v različnih jezikih, a se vsa gibljejo tudi v nekem aktivnem razmerju do slikarskega medija kot takega. Zato se nočem spuščati v iskanje vsebinskih povezav med posameznimi deli, raje bi nastavil nekakšno očišče izboru, ki so mu botrovali štirje vidiki slike, znotraj katerih se največ gibljem tudi sam pri svojem delu in se mi zdijo bistveni pri današnjem pojmovanju slikarske prakse. Ti štirje vidiki so: družbena vpetost, zgodovinski kontekst slike, materialna prisotnost in konceptualnost. Upam si trditi, da se vsa dela na razstavi tako ali drugače poigravajo tudi s katerim od teh vidikov in se s tem na neki način nanašajo na vprašanje slike v širšem smislu. Slika je heterogen medij, ki metodologijo svojega nastanka predhodno zapiše v lasten sistem pravil in med ustvarjalnim procesom vedno znova vzpostavlja odnos do teh pravil ter tako odpira prostor, kamor se lahko naseli umetniško delo. Nanjo lahko gledamo v kontekstu sodobnih umetniških praks, ki uporabljajo različne medije ter v sliko vstopajo le občasno in/ali se gibljejo v njenem liminalnem prostoru, poznamo pa tudi gorečo zavezanost mediju, ki stavi na procesualno naravo dela, znotraj katerega avtor/ica svoj sistem pravil upošteva ali krši ter s tem odpira možnost za nenehno transformacijo lastnega slikarskega jaza. Ti dve skrajnosti druga druge ne izključujeta, kažeta pa na neko shizofreno naravo slike, ki ima globoko v sebi zapisanih vrsto konfliktov, tako materialnih kot družbenih, ki pripomorejo k njenemu specifičnemu mestu. Svojevrsten paradoks je že poizkus ustvariti iluzijo prostora v dveh dimenzijah, a pri sliki je prisoten še neki dodaten razcep, ki jo loči od ostalih dvodimenzionalnih medijev, kajti čeprav gre za podobo (stvarnega ali abstraktnega prostora), ne gre samo za podobo. V enaki meri lahko pri sliki govorimo o materialnosti, ki ustvari nekakšno trenje med iluzijo prostora