Natečaj Kraška hiša, 31. oktober 2014 ― Ob poplavi vseh plastičnih surovin, ki jih najdem doma, sem pričela razmišljati kako bi, vsaj nekatere, lahko uporabila pri pouku. Nekje istočasno, pa mi je pod roke ponovno prišel učbenik za grafiko, ki smo ga uporabljali na Pedagoški fakulteti v Ljubljani (JESIH, B., Grafika: visoki tisk, ploski tisk. Ljubljana, Pedagoška fakulteta, 2010). Gravura v plastične mase je tehnika visokega ali globokega (pogosteje) tiska pri kateri lahko kot matrico uporabimo različne plastične folije in plošče. Te v grafiki uporabljamo šele v zadnjih desetletjih, predvsem pri pouku v osnovnih šolah. Tehnika je mogoče bolj priljubljena ali bolj priročna, ker vrezovanje v plastične mase zahteva manj fizičnega napora kot vrezovanje v kovinske plošče. Avtor posebej omenja material juvidur, ki ga s praskanjem, graviranjem in vrezovanjem lahko obdelamo, tako da je primeren za tisk kot smo ga vajeni pri visokem tisku. Potrebno je paziti le, da se pri praskanju z iglo nastala brazda poreže, saj bi se sicer pri tisku potlačila in poglobitev zaprla. Poleg tega je po zapisu Jesiha, potrebno barvo nanašati v tankih nanosih, da vdolbin ne bi zalili. Pri tisku tudi svetuje uporabo kartonaste šablone, ki je enako velika kot matrica. Juvadur (komercialno ime) pa je po različnih virih mehki ali trdi PVC. Ga je kdo že preizkusil v razredu? Ali pa morda kakšno drugo plastično maso, mogoče celo takšno, ki je imamo v izobilju že v smetnjaku? Primeri, ki sledijo so sicer primeri linoreza, ampak po slikovnem gradivu, ki ga imam na voljo, je po izrazu gravura v plastične mase izrazito podobna belemu rezu. Neža Š., mentorica Vesna Marion, OŠ dr. B. Magajne Divača, linorez Karin Č., mentorica Vesna Marion, OŠ dr. B. Magajne Divača, linorez

Radio Študent, 30. oktober 2014 ― Hyperdub, 2014   Založba Hyperdub ima v kontekstu premikov na področju elektronske glasbe posebno mesto. Nekaj ključnih korakov je storila že v svojih prvih letih delovanja – Burial, Kode9, Ikonika, The Bug in podobni kalibri so producenti, ki so postavili standard te londonske založbe zelo visoko. V desetih letih obstoja pa med njenimi varovanci praktično ni takega, ki ne bi postal veliko ime v svetu elektronske glasbe. Če seštejemo vse našteto, je jasno: ta založba praktično nima izdaje, ki bi razočarala. Cooly G, kateri posvečamo današnjo Tolpo bumov, domuje na založbi Hyperdub od leta 2008. V svojih začetkih se je podpisala pod nekaj komadov, ki so pristali med klasikami raznih odvodov bass glasbe s konca prejšnjega desetletja. Vrline njene muzike so bile predvsem subtilnost, spevnost in občutek za križanje žanrov. V house, ki je prevladoval v njenem opusu, je spretno vpletala zadnje krike takratne glasbene mode. Iz vseh naštetih razlogov je zato logično, da smo izpod prstov Marrise Campbell pričakovali izdelek, ki bo – če nič drugega – vsaj zanimiv. Kot Cooly G zatrjuje v intervjujih, je ploščo Wait 'Til Night posvetila svoji senzualnosti, šlo naj bi za neke vrste odo njeni čutnosti. Campbell je na zelo prvožogaški način v ospredje potisnila logos in svoj glas, ki se je – kot smo lahko videli na njenih prejšnjih dolgometražnih in kratkometražnih izdajah - bolje obnesel zgolj kot kulisa in instrument za ustvarjanje repetitivnih motivov. V prvi plan tokratne izdaje pa glasbenica postavlja svoj podpovprečni vokal, ki bi ga lahko rešila vsaj z nekoliko več zvočne manipulacije, a ga raje ohrani v prvotni obliki. Tako glas ni instrument, temveč medij za neposredno serviranje besedil, ki se še najbolj spogledujejo z RnB-jem. V času avtorjev in avtoric, kot je FKA Twigs, ki RnB kažejo v novi, sveži luči in vabijo k ponovnemu razmisleku o tem žanru in njegovih potencialih, je takšno potezo Cooly G zelo težko razumeti. Spomnimo se še mojstrskega remiksa

Radio Študent, 30. oktober 2014 ―   Začenjamo v Albaniji, kjer se študenti Univerze v Tirani borijo proti zvišanju šolnin. Nazadnje so protestno blokirali vhod v politehnično fakulteto. Sicer je akcija del širših protestov, ki nasprotujejo vladni odločitvi, da poviša šolnine. Aktivist Pavjo Gjini iz gibanja Për Universitetin  opozarja, da je dvig šolnin zgolj simptom globljih neoliberalnih družbenih reform: klik   Protestirajo pa tudi v Združenem kraljestvu. Študenti tokrat od politikov zahtevajo, naj znižajo šolnine, ki so čedalje višje in naj njihovih zahtev ne ignorirajo. Protesti so se začeli v ponedeljek, trajali bodo en teden, zastavljeni pa so kot uvod do večjih protestov po vsem kraljestvu, ki se bodo zgodili tik pred volitvami. Sicer organizatorji protesta ugotavljajo, da je v zadnjih letih moč opaziti porast študentskega aktivizma. Čedalje več študentov se je pripravljenih organizirati in boriti za svoje pravice. Ob vedno višjih šolninah in rezih v visoko šolstvo to ni nič presenetljivega. Sicer je National Union of Students, eden izmed organizatorjev protestov, izdal manifest, v katerem so na vlado naslovili 30 zahtev. Med drugim zahtevajo uvedbo minimalne plače za vajeništvo in znižanje volilne pravice na starost šestnajstih let.   Britanski profesorji pa se bodo očitno morali v prihodnje vzdržati sarkazma in oddajanja “negativnih vibracij”. Taka je namreč bila uradna razlaga za januarski suspenz profesorja Thomasa Dochertyja iz Univerze v Warwicku. Sicer je omenjeni profesor viden kritik komercializacije izobraževanja. Med drugim je tudi kritiziral združenje 24 britanskih univerz Russel Group. Označil jih je kot samooklicano elito, ki ima negativen vpliv na ostale univerze. Ali je suspenz povezan z njegovo kritičnostjo, presodite sami. Sicer je suspenz bil umaknjen prejšnji mesec, vse obtožbe, ki jih je bil deležen, pa naj bi bile preklicane. Očitno so njegovi študentje, ki so zahtevali umik suspenza, dosegli svoje.   Nič novega ni, da univerze na vse mogoče na