Radio Študent, 20. november 2014 ― Ob omembi britanskega razvijalskega studia Introversion Software se večina gejmerjev najprej spomni na Uplink - simulacijo hekanja, narejeno po vzoru uprizoritev tega početja v holivudskih filmih. Igra je bila izdana leta 2001 v zelo ljubiteljskih pogojih - Chris Delay jo je lastnoročno oblikoval in sprogramiral, medtem ko sta preostala soustanovitelja podjetja, Mark Morris in Thomas Arundel, skrbela za marketing in urejala poslovne zadeve. Trojica je v začetku delo opravljala kar iz domačih spalnic, prve CD-je so zapekli in potiskali ročno, nakar so se naročila usula in postali so profesionalci. Trinajst let in štiri igre kasneje se je marsikaj spremenilo, še več pa je ostalo istega. Iz leta v leto se podjetje bori s finančnimi težavami, ki so jih že nekajkrat pripeljale tik pred propad, nakar jim je skoraj čudežen porast prodaje vsakokrat pihnil nov veter v jadra. Vse izdane igre so navkljub različnim žanrom in pristopom grafično zelo enostavne, a njihova privlačnost ponavadi izvira iz kompleksnosti in posledične globine osnovne mehanike. Zadnji izdelek studia, danes recenzirani Prison Architect, je šolski primer vsega od naštetega. Igra je precej standardna menedžerska simulacija, ki močno spominja na Theme Hospital in sorodne tycoon naslove. Kot upravitelj začnete s prazno parcelo in omejeno količino denarja, nakar se lotite izgradnje zapora. Le-ta vključuje načrtovanje zgradb za različne namene, postavljanje pohištva in napeljav, najemanje številnih vrst delavcev, sprejemanje zapornikov, razporejanje njihovih dnevnih aktivnosti in še malo morje dobro uravnoteženih podrobnosti, ki jih je preveč, da bi jih na tem mestu vse našteli, a skupaj poskrbijo za kompleksnost, ki dela igro dolgoročno zanimivo. Posebnega cilja, vsaj zaenkrat, ne lovite. Žene vas predvsem postopno odklepanje novih funkcionalnosti, denimo sistema za videonadzor prostorov, ter vzporedno prijavljanje na vse zahtevnejše državne razpise, ki predstavljajo primarni vir financiranja. A

Radio Študent, 20. november 2014 ―   Med stopnicami in dvigalom. Vaja iz tehnološke senzorike.   Razlika med dvigalom in stopnicami je očitna. Prvo je škatla, ki se vozi gor in dol v vertikali, stopnice pa so diagonalno  usmerjena naprava, razen če gre za lojtre. Dvigalo je kakopak mlajše in se lahko pohvali s celo vrsto tehnoloških presežkov, ki sicer olajšajo dnevno bivanje, a prinaša razne posledice. Te terjajo nujen premislek v sledi teoretsko tehnološkega podpiranja praktičnih iznajdb.  Tokrat si bomo zadevo ogledali iz senzorične perspektive.  Prvo kot prvo, dvigalo izolira. Zaprt v škatli niti ne čakaš, temveč čemiš. Stopnice so za razliko bolj razgibane; prek njih lahko tečeš, skačeš, tudi drajsaš, se pohecaš, narediš korak nazaj, dva koraka naprej, levo, desno, se upehan usedeš in daš mir. Pri tej očitni razliki med uporabo je treba podčrtati najmanj DVA nivoja: prvi nivo je nivo avtonomije. Osebek ima pri stopnicah vendarle večjo avtonomijo, že pri samem gibanju, ritmu, hitrosti. V primeru dvigala je ta ne samo omejena, ampak pogosto tudi kršena. S tem imamo v mislih »elevator music«, pogojno plakate in drugo vizualno navlako.  Drugi nivo, recimo temu motoričnega problema, je sam fizičen napor, zaradi čegar so stopnice pri ljudeh upravičeno osovražene. Pri dvigalu je napor odveč – razen golega stanja ne dela nič. Pri stopnicah pa je lušno, kar se tiče fizike; vprašajte le kakšen selitveni servis, in povedali vam bodo, koliko štenge odtehtajo pri poslu. Sploh pri kolenih. Fizičen napor, kakor je znano, povzroča psihičen in fizičen stres, posebno če napor ni načrtovan ali je vsiljen. Zato je prispodoba »stairway to heaven« še kako točna, tudi v tem smislu, da se je s stopnicami treba spoprijeti, premagati 100 stopnic, uloviti pravo karierno stopničko. Metode spoprijemanja se razlikujejo, nekateri so agresivni, drugi preračunljivi, tretji potrpežljivi. Dvigalo pa od človeka ne terja nič podobnega in je zatorej intro-vertirajoč element, kot televizija ali ogenj.  S temi f

Radio Študent, 20. november 2014 ― Ambrožev trg  Se od nekdaj najde na desnem bregu Ljubljanice, kjer se diči par monumentalnih dreves in nekaj praviloma zasedenih klopc. Tam je tudi en falusni kip, posvečen sv. Ambrožu. O njem kasneje; najprej v zgodovin-jenje.  Včasih je bil trg neprimerno večji, in ob vikendih je bilo ljudem tam prodajati prasice in slamo. Kako so bile včasih funkcije ‘združene’, priča to, da je bila na trgu gostilna, katere šefe je bil sam župan, ki je lastno gostilno kmalu tudi zaprl, saj so se obetali industrijsko- revolucionarni obrati. Beri:, beton, bloki, stolpnice et cetera, kar je nedvomno zmanjšalo fizično površino trga. Če ne veste, kaj je tista čudna futuristična okroglolična siva bajta tam v vogalu, naj povemo, da je to “ znamenita Severjeva garažna hiša (TGH-48) iz leta 1969, ki je tehnični spomenik.” Trg je poimenovan po svetniku Ambrožu Milanskem, škofu, ki je živel okoli leta 400, ki pa je znan po svojih asketskih finticah in zavetju, ki ga je dajal revežem. Škofovsko službo je začel s tem, da je svoje zlato in srebro razdelil med reveže, nepremičnine pa cerkvam. Ko so mu očitali, da naj se ne zajebava z postom zaradi zdravja, se je mojster nasmehnil in dejal: “V preobjedenosti so že mnogi našli smrt, v postu pa še nobeden”.  No, glede na to, da gre za škofa, bi lahko v njegovih besedah našli demagoške sledi: lačnim pridigati vzdržnost je tudi demagogija dandanašnjih dni. Bil je konzervativni klerikalec pač, ki je o devištvu pridigal s tako vnemo, da matere niso pustile svojih hčera v cerkev, da jim ne bi preveč zamoril. Populizem pa je sicer omenjeni škof sveti Ambrož udejanjal tudi z priročno radodarnostjo revnim in nesrečnim - bržkone je to tudi počelo razloga, čemu se še dandanes sreča na Ambroževem trgu toliko brezdomcev.  Brezdomce na omenjenem trgu je avtor teh besed spoznaval tekom šolanja v Ljubljani; in pogovori z njimi so razkrili mnoge male skrivnosti tamkajšnjega uličnega življenja. Vsaka zima je pobrala najmanj enega člana poulične s