Radio Študent, 19. november 2014 ― CD, 1 (on) PLASTIC FLOWERS neil young 4.02 CD outlaws, 1 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19 Plastic Flowers, uvodna pesem z novega, petintridesetega studijskega albuma po vrsti, 4. novembra letos objavljenega Storytone kanadskega ustvarjalca Neila Younga. To je bila njegova solo izvedba te pesmi, ene od desetih na albumu Storytone, ki jih je sicer Neil Young posnel z big bandom, orkestrom ali veliko zasedbo. V razširjeni izdaji omenjenega albuma v obliki dveh diskov dobimo vseh deset pesmi v podvojenih izvedbah, po eni strani v Youngovi solo izvedbi, po drugi v orkestrski. Naslednja, spet solo izvedba, je okoljevarstveniški poziv h ukrepanju: Who's Gonna Stand Up. CD, 2 (on) WHO'S GONNA STAND UP neil young 3.49 Nocoj bomo poslušali izbor z omenjene najnovejše plošče Storytone Neila Younga. Naslednja je spet njegova solo izvedba pesmi Glimmer. CD, 3 (on) GLIMMER neil young 3.10 Načeloma so mi, kot mogoče še komu, vsaj na tej plošči, pesmi Neila Younga, ko jih odigra sam, s kitaro, klavirjem, morebiti z ukulelami, bolj všeč, kot tiste v orkestrirani izvedbi. Menda si je Neil Young že dolgo želel storiti nekaj podobnega. Naslednja pesem, Say Hello To Chicago, pa mi je všeč v obeh različicah. Zdi se mi, da imata tudi obe izvedbi, torej ena solo in druga z big bandom, vsaka svojo draž, vsaka nekoliko drugačen poudarek. Zato ju sedaj poslušajmo skupaj. Say Hello To Chicago. CD, 4 (on) SAY HELLO TO CHICAGO (SOLO) neil young 4.54 CD, 5 (on) SAY HELLO TO CHICAGO (BIG BAND) neil young 4.57 Neil Young je bil v letu 2014 nadvse dejaven. Najprej je – v sodelovanju z Jackom Whiteom - objavil album z naslovom A Letter Home, ki ga je posnel na arhaično napravo za snemanje vinilnih plošč, Voice-O-Graph. Zatem se je očitno sprl z Davidom Crosbyjem, saj je izjavil, da ne bo nikoli več sodeloval z zasedbo CSN ali Crosby, Stills and Nash. In to prav zdaj, ko je letos, ob štiridesetletnici, na treh CDjih izšel izbor posnetkov z nastopov zasedbe Crosby, Stills,

Radio Študent, 19. november 2014 ― Čeprav uradnih izjav ni dajal, je srbski premier Aleksandar Vučić minulo sredo gotovo nejevoljno pogledoval proti beograjskemu letališču Nikole Tesle, kamor se je s Haaga bojda le začasno vrnil vojnih zločinov obtoženi vodja Srbske radikalne stranke Vojislav Šešelj. Snidenje s političnim mentorjem in botrom po tem, ko ga je jeseni leta 2008 neiskreno zapustil in se kasneje pridružil novonastali Srbski napredni stranki, za aktualno prvo “ličnost” Srbije pač ne more biti prijetno. Še posebej če se politika radikalov, kljub načelni in predvsem deklerativni preusmeritvi v moderno nacionalistično s članstvom Srbije v Evropski uniji osmišljeno politično smer, ni nikoli zares prekinila. Za razliko od aktualnega srbskega predsednika Tomislava Tome Nikolića, ki se je s stranko razšel na precej oster način, je Vučić kot dolgoletni generalni sekretar stranke vezi z radikali pretrgal bolj diplomatsko, bolj zahodnjaško, bolj po francosko. Odstopil je s funkcij v stranki in hkrati oznanil, da se začasno umika iz političnega življenja. Čez slab mesec, ko so se strasti pomirile, pa je obelodanil svojo politično preobrazbo in se pridružil Nikolićevim naprednikom, kjer je malo zatem prišel do podpredsedniškega položaja. Da bo moral za svoje slovo od prve politične ljubezni polagati račune tudi, kljub odvzemu naziva za mnoge še vedno vojvodi, Šešlju, si seveda ni mislil. Vodja radikalne stranke se je takrat že dodobra privadil na zaporniške celice zapora v Scheveningenu, kamor ga je posadila haaška obtožnica za vojne zločine med jugoslovanskimi vojnami leta 2002, in ni bilo videti, da bo še kdaj krojil politično usodo Srbije. Šešljev sobotni miting v centru Beograda, ki ga je obiskalo nekaj tisoč s sentimenti nacionalistične Srbije 90-ih navdahnjenih nostalgikov in mladih brezupnih iskalcev zgrešene politične alternative, je jasno pokazal, da srbskega premiera radikalna politična preteklost ne more pregnati, da pa ga utegne še vedno preganjati njen vodja. Precej vitalen