Konteksti (Tomaž Bešter),
29. januar 2015
― Obstaja kar nekaj kombinacij, s katerimi se srečamo v življenju, za katere se nam vsaj na prvi pogled zdi, da ne gredo skupaj. In nasploh se, vsaj glede kriminalk zdi, da gre za zelo občutljivo žanrsko zgodbo. Z določenimi drugimi primesmi si je nikakor ne znam predstavljati. Recimo komedija bi parodizirala vso resnost, na podlagi katere kriminalka daje potrebno poenotenje z svetom izven knjige, ki je nujno za občutek dobrega in zlega, vrednotenja. Brez česar ni užitka v kriminalki. Tako se zdi tudi, da mladinsko čtivo, ki se ukvarja z določenimi problemi in delci težkega obdobja adolescence, težko uspešno nagovarja ljubitelje kriminalk in branja, ki je vajeno suspenza, nasilja, krvi in iskanja trenutka, v katerem bodo slabi fantje plačali za svoje grehe. Mladinski žanr velikokrat prinaša problemsko branje, ki terjajo svojevrstno soočanje s povsem drugim sklopom problemov, da bi bilo skoraj utopično misliti, da si bo bralec utegnil vzeti dovolj časa, da mirno in spodobno prebavi oboje.S takšnimi občutki sem se lotil branja Salle Simuke, mlade finske avtorice, in njene Sneguljčice. Ne gre za Grimmovo Sneguljčico, tudi ne katerega drugega avtorja, čeprav Salla nalašč pogosto aludira prav na Grimmovo pripoved o težki preizkušnji, s katero je bila soočena mlada prelepa princesa ob nečimrni mačehi, ki je njeno lepoto videla zgolj kot grožnjo. Salla Simuka je spisala zelo uspešno trilogijo o svoji Sneguljčici. Prvi del te trilogije nosi naslov Rdeča kot kri.
vir slike: emka.si
Salla je želela ponuditi mladinskim bralcem, svojim vrstnikom pravzaprav, žanrsko čtivo. Torej ponuditi kriminalko za bralce, za katere se predpostavlja, da niso prav pogosto ciljna publika branja takšnega pisanja. Tudi sam, če mi kdo omeni mladinsko literaturo, v resnici redko pomislim na krimič. Mogoče, ko z zaspanim očesom ošinim kolofon po večernem branju Nodija otrokom in zagledam ime avtorice Enid Blyton. Takrat se takoj spomnim na njenih Pet prijateljev, ki so prav tako doživljali svoje do