Potemkinova vas študentskih funkcionarjev

Potemkinova vas študentskih funkcionarjev

Radio Študent, 26. april 2015 ― Potemkinove vasi študentskih funkcionarjev Saga o Študentskem kampusu se nadaljuje. 12. redna seja Študentskega zbora je bila posvečena ekskluzivno pojasnjevanju in razjasnjevanju ene največjih ter najbolj spornih investicij ŠOU v Ljubljani. Direktor organizacije Andrej Klasinc je poslancem in poslankam predstavil finančni ter gradbeni potek prve triade projekta, ki bo po zagotovilih zaključen do jeseni. Tokratna seja je pokazala resnične namene projekta: ŠOU z investicijo v objekte špekulira, sočasno pa večino prostorov Študentskega kampusa namenja komercialnim dejavnostim. Pojdimo lepo po vrsti. Sporna investicija v Študentski kampus je že od začetka burila duhove, saj je ŠOU zemljišče in pripadajoče objekte kupil po sila visoki ceni od nekdanjega študentskega funkcionarja. Klasinc je takozvani plan investicije poslancem predstavil pred dvema mesecema.  Načrt je zgolj grobo orisal naložbo ŠOU v Ljubljani v Študentski kampus in čez palec določil potrebna sredstva za izvedbo ter zaključek vseh obnovitvenih del znotraj treh faz projekta. Omenimo kot zanimivost: trenutno najobsežnejši projekt ŠOU v Ljubljani v letošnjem proračunu organizacije nima predvidene svoje postavke. Po besedah Klasinca naj bi se za takšno rešitev odločili zavoljo transparentnejšega poslovanja. Enega izmed osrednjih stebrov finančne konstrukcije prve faze izvedbe projekta predstavljajo sredstva z naslova Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki jih organizacija od države dobi v začetku poletja, a na ta nestrpno čakajo tudi ostali deležniki družine ŠOU. Okoli 500.000 evrov bo pomagalo podkrepiti nekatere finančno močno podhranjene dejavnosti, ki jim je politično-poslovodni vrh organizacije v letošnjem proračunu močno zategnil mošnjo. Čeprav večina zavodov in stalnih dejavnosti od vodstva ŠOU še ni dobila nikakršnih pojasnil ali zagotovil glede višine teh sredstev, je za Kampus že sedaj vnaprej predvidenih okoli 300.000 evrov. A Klasinc ima za vsak slučaj pripravljen tudi rezerv
Potemkinove vasi študentskih funkcionarjev

Potemkinove vasi študentskih funkcionarjev

Radio Študent, 26. april 2015 ― Potemkinove vasi študentskih funkcionarjev Saga o Študentskem kampusu se nadaljuje. 12. redna seja Študentskega zbora je bila posvečena ekskluzivno pojasnjevanju in razjasnjevanju ene največjih ter najbolj spornih investicij ŠOU v Ljubljani. Direktor organizacije Andrej Klasinc je poslancem in poslankam predstavil finančni ter gradbeni potek prve triade projekta, ki bo po zagotovilih zaključen do jeseni. Tokratna seja je pokazala resnične namene projekta: ŠOU z investicijo v objekte špekulira, sočasno pa večino prostorov Študentskega kampusa namenja komercialnim dejavnostim. Pojdimo lepo po vrsti. Sporna investicija v Študentski kampus je že od začetka burila duhove, saj je ŠOU zemljišče in pripadajoče objekte kupil po sila visoki ceni od nekdanjega študentskega funkcionarja. Klasinc je takozvani plan investicije poslancem predstavil pred dvema mesecema.  Načrt je zgolj grobo orisal naložbo ŠOU v Ljubljani v Študentski kampus in čez palec določil potrebna sredstva za izvedbo ter zaključek vseh obnovitvenih del znotraj treh faz projekta. Omenimo kot zanimivost: trenutno najobsežnejši projekt ŠOU v Ljubljani v letošnjem proračunu organizacije nima predvidene svoje postavke. Po besedah Klasinca naj bi se za takšno rešitev odločili zavoljo transparentnejšega poslovanja. Enega izmed osrednjih stebrov finančne konstrukcije prve faze izvedbe projekta predstavljajo sredstva z naslova Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki jih organizacija od države dobi v začetku poletja, a na ta nestrpno čakajo tudi ostali deležniki družine ŠOU. Okoli 500.000 evrov bo pomagalo podkrepiti nekatere finančno močno podhranjene dejavnosti, ki jim je politično-poslovodni vrh organizacije v letošnjem proračunu močno zategnil mošnjo. Čeprav večina zavodov in stalnih dejavnosti od vodstva ŠOU še ni dobila nikakršnih pojasnil ali zagotovil glede višine teh sredstev, je za Kampus že sedaj vnaprej predvidenih okoli 300.000 evrov. A Klasinc ima za vsak slučaj pripravljen tudi rezerv
Kraljev žegen

Kraljev žegen

Radio Študent, 26. april 2015 ― Že ob prihodu v Marakeš sem slutila, da mestu ne bom delala krivice. Ne bom hrepenela po nečem, kar naj bi v svoji percepciji razpoznavala kot tipično afriško, niti ne bom iskala Evrope. Kljub temu se spontanim primerjavam nisem mogla izogniti. Po premisleku sem se odločila, da mu vzporednice iščem z jugom Italije, ki pa je glede na prometni kaos ter letargično vzdušje kofetkarjev dejansko na slabšem. Marakeš ima vse razen dobrih vodoinštalaterjev ter … marihuane. Zaton je oaza hašišarjev doživela s prihodom kralja Mohameda VI, ki svojo radost usmerja v umetnost. Desetletje in pol vladavine se je obrestovalo v razcvetu maroškega sodobnega arta, ki se bohoti podobno kot rokodelsko usnje v medinah. Ker mesta hollywoodske nesojene ljubezni, Casablance, nisem obiskala, začnimo kar z Marakešem. Ta po sprehodu skozi Cyber Park in Mohamedovo alejo že ponuja odkrite glave sodobnih Maročank, pivo, pa tudi butike višjih cen in manjše galerije. Ena takšnih je Matissova: namesto del slavnega Henrija Matissa sem v roke dobila kataloge nekaterih najbolj zahodno usmerjenih maroških avtorjev. Takšen je v Londonu živeči Hassan Hajjaj, nekakšen Andy Warhol maroškega porekla, pa Amina Benbouchta, večmedijska umetnica, ki ji ni tuje nizanje minimalistično zasnovanih inštalacij, inscenirana družbenokritična fotografija, niti kvaziinfantilno oblikovanje platna. Mohamed Lekleti pa je slikar, ki kentaversko oblikovane subjekte razteguje v prepletene poze naslade in bojev. Trojica je rojena v šestdesetih, poleg okušanja francosko govoreče tujine pa se  Benbouchta in Lekleti pogosto vračata v Marakeš, Rabat ter Casablanco.  Prav v Casablanci se je ob koncu šestdesetih let vzpostavila prva renovacija tamkajšnje umetnosti, ki se je naravnala proti prizorom sanjavih sončnih zahodov, obveznemu obvladanju kaligrafije in veščemu obrtniškemu znanju tkanja preprog. Zgodovina pravi, da so tudi to šolo lepih umetnosti pretresali ideološki spopadi, ki pa jim ni videti konca. Generacij
V iskanju doline miru

V iskanju doline miru

MMC Film, 26. april 2015 ― Danes popoldne si lahko na Prvem programu TV Slovenija ogledate znameniti film o dveh vojnih sirotah, ki zbežita iz bombardiranega mesta in iščeta dolino miru.
1937 Rakek – Žika, družinski list

1937 Rakek – Žika, družinski list

Stare slike (Cerknica), 26. april 2015 ― Družinski list Žika, ki so ga imenovali list za zdrav rod, je izdajala Pražarna Žika. Za odjemalce njihovih izdelkov je bil brezplačen, sicer je bila letna naročnina 25 din. Začel je izhajati s prvim novembrom leta 1929. Vseboval je izvirne slovenske prispevke, prevode z lepimi slikami, zdravniško posvetovalnico za otroke, gospodinjski kotiček in tudi pisma […]

Fides Inversa - Mysterium Tremendum et Fascinans | Recenzija

13. brat, 26. april 2015 ― Black metal ni samo izraz skrajnosti hrupne glasbe, temveč je tudi oz. prav zaradi tega tudi široko polje odprtosti do eksperimentiranja in najrazličnejših avantgardnih rešitev za vprašanja omejenosti glasbenih konceptov. Zahtevnejši poznavalci žanra prav gotovo dobro poznajo francoske Deathspell Omega, ki poleg Blut Aus Nord, predstavljajo najbolj razvpite dekonstruktiviste tradicije tonalnih obrazcev, ki jih je metal glasba še prepolna. Kultnost prej ali slej pripelje do posnemovalcev. In eden takšnih so tudi Italijani Fides Inversa, ki tako konceptualno kot glasbeno skušajo slediti omenjenemu bendu. Tako močno, da jih je kar težko ločiti. Že sam začetrk albuma zveni tako znano, da bi ga lahko pripisali marsikateremu bendu, tudi kakim bolj temačnim hardkor bendom. Če bolje pomislim zveni sekvenca tako kot Grozote teme in ledu s prvega albuma Iamdisease. Kar pa samo kaže na virusni način razmnoževanja glasbenih idej. Naslednja kitica, če uporabim terminologijo klasične glasbe, je že bolj klasičen in drveč black metal, ki je tudi bolj melodičen, v okviru možnega, in zato tudi kar poslušljiv. Uporaba dvojnih vokalov je skoraj bogokletna za ta žanr. Nasploh so vokali še najbolj konvencionalni, medtem ko so kitarske disonance in lomljeni ritmi precej bolj zanimivi za pozorne poslušalce. Konec koncev povsem korekten album, ki pa ne bo prišel v panteon nesmrtnih black metal albumov. Kako zveni takšna glasba v živo pa bomo lahko preverili 7.5. na Mostovni, ko bodo nastopili kot predskupina finskim black metal legendam Horna.

Svetovljanstvo z domoljubno poanto

Pogledi, 26. april 2015 ― Že naslov najnovejše knjige prof. dr. Franceta Bučarja, enega najimenitnejših slovenskih mislecev, pravnika, (so)očeta naše samostojne države in ustave, prvega predsednika večstrankarske skupščine in strokovnjaka za sistemsko teorijo in javno upravo, nas miselno provocira, da bi ga razlagali svojeglavo.
še novic