Torek ob petih, Recenzije, 22. marec 2016 ― Ta mesec je na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) prispel letošnji muzikal Tisoč in ena noč. Za mestno gledališče že dobro poznani format naj bi letos nastal po motivih libreta Katje Perat, kar je v gledališkem listu morda malce zavajajoče. Od avtorskega besedila Katje Perat je ostalo le nekaj pesmi. Avtorji odrske priredbe so tako postali kar sami ustvarjalci predstave. Njihov cilj je na odru več kot razumljiv in legitimen, četudi morda malce premlačen za današnji gledališki prostor – pripovedovati zgodbe. Da za pripovedmi ne stoji večji dramaturški stroj, ki bi vse povezal v celoto in predstavi dodal določeno poanto, je razvidno iz žanrske raznolikosti pripovedovanja. Vprašljivo je, ali si lahko gledališče privošči tako shizofreno predstavo, ki jo gledalec skorajda ne more sprocesirati kot celoto, saj se v enem trenutku zvija od smeha in v naslednjem se predstava tako močno zasuka, da postanejo odmevi smeha neprijetna krivda v zraku za prej občuteno dobro počutje. [caption id="attachment_10548" align="alignright" width="199"] MGL[/caption] Med pripovedmi najmočneje izstopa oziroma zablesti Šeherezada Gregorja Čušina. Na njegovo komično prepevanje zgodbe o grbavcu ne bi morali pripomniti niti ene negativne kritike. V tem delu mjuzikel doseže vrhunec, ki ga po odmoru, žal, ne uspe poustvariti. Zgodbe ostalih Šeherezad so lepo povedane, a nobena ne ostane posebej močno v spominu, razen zadnjih dveh. Pred dokaj turobnim zaključkom doseže predstava najšibkejši trenutek z rapersko točko Domna Valiča in Jerneja Gašperina. Eksperimentiranje z novimi oblikami znotraj teatra je gotovo izjemno pomembno in to lahko vedno pozdravimo, a s presojo, da zgodba o Alibabi v tej formi funkcionira znotraj predstave, se žal ne gre strinjati. Mogoče je temu tako, ker si za razliko od ostalih zgodb Alibabe in štiridestih razbojnikov ni izbral nihče od igralcev, v predstavo je bila umeščena zgolj zaradi tako široke poznanosti. Na podobno noto všečnosti bi lahko obsod